Arvid Martinkat

Arvid Martinkat je svetovni pomorščak, potapljač, predvsem pa pustolovec v pravem pomenu besede. Je tih in bolj redkobeseden človek, nekoliko vase zaprt, a hkrati zelo vljuden in prijazen. Njegova gladka in razmeroma svetla polt, čeprav nenehno obsijana od tropskega sonca, dobro skriva njegova leta. V njegovih dolgih laseh, vedno spetih v čopek, bi težko našli siv las. Pod ohlapnimi oblačili se skriva atletska postava. Arvid se je rodil leta 1963 v Nemčiji očetu Litovcu in materi Nemki. Doštudiral je za strojnega inženirja in se v mladosti posvečal predvsem motokrosu. Kmalu je z motorjem doživel težko nesrečo, kjer si je močno poškodoval hrbtenico in ohromel. Zdravniki so se dolgo borili za njegove noge in več kot pol leta je preživel v mavčnem oklepu. Toda mladi organizem in močna volja sta mu pomagala, da si je hrbtenjača opomogla in ponovno je “čudežno” shodil. Takoj za tem je prodal motor in za vedno pozabil na motokros. Po nesreči se je posvetil potovanjem. Prepotoval je Evropo, ZDA in Indijo, kjer je spoznal in privzel vzhodnjaško filozofijo. Takrat je tudi prenehal jesti meso. Pri njegovih dvaindvajsetih letih je začel pomagati očetu z izdelavo velikega, štiriindvajsetmetrskega katamarana, ki sta ga poimenovala Inula po Arvidovi materi. Katamaran je po svoji zamisli skonstruiral njegov oče, sicer po izobrazbi pleskar. Izdelava je trajala cela tri leta. Proti koncu osemdesetih let sta z očetom z Inulo zapustila Nemčijo. Sprva sta nameravala jadrati samo eno leto, vendar je njuna skupna plovba trajala kar pet let. Najprej sta objadrala Sredozemlje, kjer se je Arvid, takrat že z opravljenim potapljaškim izpitom, potapljal na Ibizi, Sardiniji in Kreti. Skozi Sueški kanal sta zaplula v Rdeče morje in naprej v Indijski ocean. V Indijskem oceanu je bil Arvid najbolj navdušen nad neokrnjenimi koralnimi grebeni in ribjim bogastvom otočja Čagos, kjer sta se zato zadržala kar pet mesecev. Od tam sta najprej potovala proti vzhodu in obiskala Tajsko, Singapur, Malezijo ter nazaj na zahod, do vzhodne obale Afrike. Potovanje pa ni minilo brez incidentov. Leta 1990 so ju pred obalo Jemna napadli pirati. Na Inulo so s svoje barke metali vrvi in od njiju zahtevali, da jih privežeta, da se bodo lahko izkrcali. Vrvi sta metala nazaj v vodo, pirati pa so jima grozili, da bodo uporabili silo. Arvid se je odločil, da bo šel na vse ali nič, skočil je v kabino in se ponovno vrnil na krov s puško. Ker so bili takrat že zelo blizu jemenskega pristanišča Al Hudaydah, so se pirati le premislili in odpluli nazaj na odprto morje. O incidentu je poročal na policiji, a namesto zapisnika so mu policaji samo odgovorili, da se to pri njih pač pogosto dogaja … Naslednje leto jima je v malezijskih vodah udarila strela v barko in uničila vse elektronske naprave. Od takrat dalje je Arvid z debelimi električnimi kabli povezal oba jambora in večje kovinske dele barke ter napravil nekakšen električni odvod, ki ga vedno v času nevihte spusti v morje.