ARC 2009

ARC 2009

Val 147

2. del

AVTOR Marjan Novak
FOTO Marjan Novak

Za nami je bila prva noč na valovitem Atlantiku, s prvim svitom se je veter okrepil do 26 vozlov. Ker je bila naša smer nespremenjena od štarta naprej, nas je nosilo proti afriški obali. V tistem delu morja se dno hitro dviga in v kombinaciji z močnejšim vetrom so se valili za nami ogromni valovi, ki so nas potiskali naprej, da je jadrnica dobesedno rila, ko smo se spuščali navzdol po osem- do devetmetrskih valovih. Neverjetno veliki valovi povzročajo slabost in nelagodje. Gapa je kmalu obšla slabost in ves čas, ko je bil prost, je preležal v svoji kabini. Niti hrane se ni dotaknil. Tudi jaz sem se počutil nekam težko, nekaj v notranjosti me je tiščalo in najlažje mi je bilo v ležečem položaju z zaprtimi očmi v kabini ali za krmilom, ki je bilo neverjetno trdo. Čudil sem se kapitanovem komentarju, češ da je krmilo takšno že nekaj časa. Bal sem se, da je bil avtopilot preobremenjen, čeprav je na prvi pogled delal povsem dobro. Dežurali smo posamično, od polnoči do šeste zjutraj po dve uri in čez dan po tri ure. Ker je bil avtopilot vklopljen večino časa in na obzorju že od jutra ni bilo videti žive duše. Prav veliko dela med dežurstvom nismo imeli. Malo pred poldnevom se je kapetan odločil, da bomo skrajšali glavno jadro in se obrnili proti odprtemu Atlantiku. Končno naj bi začeli jadrati proti cilju. Na krovu smo se zbrali vsi štirje, John me je določil za krmarja, nato je podrobno razložil, kako bomo izvedli krajšavo glavnega jadra. To je bil za naju z Gapom prvi manever na jadrnici Jsea, če odmislimo dvigovanje jader pred štartom v velikem zalivu pred Las Palmasom. Čudilo me je, da mi ni naročil, naj prižgem motor, da z njegovo pomočjo zadržimo hitrost, ko bomo obrnili jadrnico proti vetru, da se izprazni jadro in se začnemo vzpenjati na ogromne valove. Čez prvi val smo komaj prilezli in že sem zagledal naslednjega, ki se je valil proti nam. »Ojej, na drugega z našo hitrostjo gotovo ne bomo prišli,« mi je šinilo skozi glavo. V trenutku sem se odločil in spustil Jsea poševno v dolino vala, da bi ponovno pridobili hitrost, in zavpil kolegom, ki so se trudili z jadrom, da obračam z vetrom, zato naj pazijo na »boom«, ki je v naslednjih trenutkih preletel na drugo stran. Manever je bilo potrebno ponoviti še petkrat, da je bilo jadro spuščeno in pritrjeno. Medtem se je jadrnica divje nagibala in poskakovala čez valove in dobro je bilo, da smo bili vsi oprtani z rešilnimi jopiči in privezani. Za polovico smo odvili prednje jadro in obrnili premec proti zahodu. Valovi in veter so prihajali z boka in konec je bilo dokaj udobnega jadranja, a v tolažbo se je povečala hitrost. Jadrali smo s hitrostjo osem in včasih tudi devet vozlov. Naslednji dan smo bili že toliko stran od kopnega, zaradi česar so bili valovi bistveno nižji. Smer smo naravnali nekoliko proti jugu in veter smo zopet imeli v polkrmo. Johnu sem predlagal, da bi na prednje jadro pripeli »tangun«, s čimer bi umirili njegovo nihanje. Greg je ostal za krmilom, mi trije smo se pripeli med seboj in zlezli pod jambor. Brez naglice nam je v drugem poskusu uspelo postaviti »tangun« v pravi položaj in smo ga od tretjega dne naprej uporabljali. Veter je padel na zmernih 14 vozlov in spremenil smer tako, da smo naslednjih nekaj dni jadrali nepretrgano z »metuljem«.