ARC 2009 s slovensko udeležbo
Spalax gre čez veliko lužo
Gospod Golobič bo s svojo jadrnico Spalax kot kaže prvi slovenski uradni udeleženec regate ARC 2009. Regato, ki pri nas ni zelo znana, bomo na kratko predstavili, prav tako mednarodno posadko pod slovensko zastavo. V prihodnje pa si obetamo prav za Val napisane reportaže z dogodka.
Zgodovina ARC 2009
Dragos Corneliu Cismasiu je romunski pomorščak, ki je oženil Angležinjo in čez noč postal Jimmy Cornell – Anglež od nog do glave. Jimmy je s tremi barkami – vse so se imenovale Avantura – s svojo družino trikrat objadral zemeljsko oblo, napisal več izredno zanimivih, za resne jadralce nepogrešljivih jadralskih priročnikov ter ustanovil podjetje, ki vsako leto organizira zdaj že tradicionalno čezatlantsko regato Atlantic Rally for Cruisers ali na kratko ARC. Ta dogodek vsako leto privabi nekaj sto jadrnic s predvsem amaterskimi posadkami vseh generacij. Tako so Atlantik prejadrali celo nekaj mesecev stari dojenčki. Gre za posrečeno kombinacijo druženja, zabave, pustolovščine in tekmovalnosti. Letos bo na štartu pred luko Las Palmas de Gran Canaria 225 jadrnic, ki se bodo 22. novembra podale na veliko čezoceansko pustolovščino. Med njimi bo tudi Spalax z gospodom Golobičem za krmilom.
Jadrnica se predstavi
Spalax je trikabinska bavaria 36, splovljena leta 2002 in opremljena za »otočkanje« in »zalivčkanje« vzdolž hrvaške obale. Seveda takšno jadranje nima ničesar skupnega s pravim oceanskim križarjenjem. Če jo hočeš »špricniti« čez veliko lužo, te bo »guncalo« vsaj tri tedne skupaj in vmes ne bo nobenih postankov. Zato in zaradi razmer na morju za ocean potrebuješ na barki precej več opreme, zlasti varnostne. Organizatorji regate ARC so glede tega nepopustljivi. Varnost na odprtem morju je prva, predpogoj pa je komunikacija. Sredi Atlantika prenosni telefon nič ne pomaga. Imeti moraš satelitski telefon ali pa kratkovalovno radijsko postajo, da se organizatorju regate javljaš dvakrat na dan in sporočaš svoj položaj in razmere na barki. Rešilni jopiči so poglavje zase: morajo biti samonapihljivi, opremljeni z utripajočo signalno lučjo, ki se prižge ob stiku z vodo, odsevnimi ploščami, napisom imena barke, piščalko, mednožnim pasom, kapuco in varnostno vrvjo, s katero si privezan na palubo. Nadalje je treba imeti samonapihljiv rešilni čoln za celotno posadko in opremo za preživetje za več kot 24 ur. Obvezne so tudi bele, oranžne in rdeče signalne rakete, dve vrsti navigacije in še in še. Skratka, seznam je neskončen, za nakup vse te opreme pa potrebuješ tudi ustrezno globok žep.
Nekaj dni pred začetkom regate barko obišče inšpektor organizatorja in preveri, ali barka izpolnjuje vse zahteve. Ugotovi, kaj še manjka in se čez nekaj dni ponovno oglasi. Če ugotovi, da barka ne ustreza zahtevam, se štartnina preprosto povrne udeležencu in barka je izključena z regate.
Za večtedensko križarjenje je treba zagotoviti tudi dovolj hrane in pijače za vso posadko. Kako natančno določiti količine, da ne bo barka preobtežena, a da tudi hrane in pijače ne bo zmanjkalo? Stvar je prav za prav precej preprosta. Treba je le ugotoviti koliko sladkorja, kave, kruha, mleka, marmelade, testenin, zelenjave, sadja, vode itd. povprečno porabi en član posadke na dan. Te količine se nato pomnožijo s številom članov posadke in še s številom dni jadranja preko oceana. Pri pretovarjanju hrane in pijače na barko pa je treba biti izredno previden. Odstraniti je treba kartonske škatle in drugo odvečno embalažo, ker se tam skriva nešteto ličink stenic in drugega nadležnega mrčesa, ki komaj čakajo na tropsko vročino, da se izležejo in »zavzamejo« barko.
Zgodovina križarjenj Spalaxa
Od leta 2002 do 2006 je bila matična luka Spalaxa marina Veruda pri Pulju. Leta 2006 se je Spalax poslovil od čarterske agencije Nautic Adria in lastnika Aleša Mallyja, ki je pet let v duhu slabega gospodarja skrbel za Spalaxa. Pot je Spalaxa vodila čez Kvarner do Lošinja in naprej preko Kornatov do Dubrovnika. Tam se je posadka poslovila, gospod Golobič pa je »soliral« non-stop do marine Gouvija na Krfu.
Spalax je dve leti raziskoval Jonske otoke in junija leta 2009 zapustil Krf v smeri Malte. To je bilo neprekinjeno dvodnevno križarjenje skupaj z izkušeno jadralko, Maltežanko Diane. Spalax je mesec in pol počival v Grand Harbour marini v Valletti in se 1. avgusta podal na naslednjo etapo sredozemskega križarjenja od Malte do Gibraltarja. Na poti do Mesinske ožine so nam delfini dvakrat uprizorili pravi akrobatsko predstavo. Tudi aktivni ognjenik na Stromboliju ni zatajil. Ponoči nam je razkazal vse svoje pirotehnične mojstrovine.
V Palermu me je ponovno zapustila posadka in etapo do Palme de Mallorce preko Sardinije in Menorce sem prejadral sam. V Palmi me je ponovno pričakala moja zvesta Maltežanka Diane, da mi pomaga pri zadnji sredozemski etapi od Mallorce do Gibraltarja. Avgusta je bolj malo vetra v tem predelu Sredozemlja, zato sva precej »motorirala« in se ustavila samo v Alicanteju. Ko sva zapuščala luko, se je oglasil alarm – pregrevanje motorja. Z Diane sva zamenjala impeler vodne črpalke in nadaljevala pot do Gibraltarja. Kot rečeno, avgust ni primeren čas za jadranje po Sredozemlju. Na poti od Malte do Gibraltarja je veliko »pel« motor in to je verjetno razlog, da se je nekaj dni pred Gibraltarjem začelo kaditi iz izpušne cevi. V Gibraltarju je Diane odletela nazaj na Malto, jaz pa sem ostal spet sam na Spalaxu s pokvarjenim motorjem. V delavnici Sheppard sem naročil popravilo motorja in odletel nazaj v Bruselj v službo. 17. oktobra sem bil že nazaj v Gibraltarju. Motor je bil popravljen in barka na red za prvo etapo atlantske dogodivščine – Gibraltar – Las Palmas de Gran Canaria. Tokrat mi je družbo delal francoski aristokrat in odličen jadralec Armel de Kerros. Po petdnevnem jadranju sva prispela v Las Palmas de Gran Canaria, štartno mesto regate ARC2009.
Zdaj Spalax nestrpno čaka, da napoči veliki dan, 22. november, ko bo v družbi 225 jadrnic natančno ob 13. uri odrinil na čezatlantsko pomorsko pustolovščino, ki se imenuje ARC2009.