Aprilsko sonce na Cresu

Aprilsko sonce na Cresu

Val 228
AVTOR Robert Renninger
FOTO Robert Renninger

Pomlad, ptički, zvončki in trobentice, šparglji v bodikavem grmovju, sonce, ki morje ogreje na 13 stopinj in več. Toliko je potrebno namreč, da se riba začne pravilno hraniti, saj je zaradi stalnih 10–12 stopinj pod 20 m globine potrebno ribo »sprovocirati«, da se dvigne višje na površino, kjer je hrane več. To sem čakal zadnje 3 mesece, odkar sem ujel zadnjo tuno. Decembra oziroma z novim letom se konča jesenska sezona, pozimi je ribe manj, odmakne se na odprto morje ali tja, kjer je toplejša voda, in potem zopet prve dni pomladi, ko je ribe v izobilju. Pa saj tako je prav, da se ve, kdaj morje počiva, da se tudi sam ne naveličam stalnice, ki pa mi je letos postala profesionalnost. Z novim letom sem namreč postal profesionalni ribič z licenco za tunolov, edini Slovenec, ki lahko legalno lovim in prodajam zaščiteno plavorepo tuno. Najbolj okusno tuno na svetu. Vse ostalo so nianse v kvaliteti modroplavute atlantske tune.

Skratka, gremo jaz, Stefan »Medulinac« in Aleš »Slovenček« na ribe za 2 dni. Ker bo burja, naredimo plan, da bomo lovili ob obali Cresa. Sicer je to ena od najboljših pozicij za tune na Jadranu. Opremimo se s svežo ribo in sipami, škampi in školjkami, da v primeru, da nič ne ulovimo, imamo kaj za jesti, hkrati pa nismo pod pritiskom, da moramo kaj ujeti. Ob takih situacijah običajno ulovim več. Pa saj je v vseh aktivnostih tako, pri puncah še posebej, ko jo ignoriraš, ona skoči. Riba je po obnašanju enaka puncam. Pa se sploh ne hecam.

V glavnem, izplujemo pozno zvečer, mirno morje, luna v rasti, tako da se vidi njen odsev na morski gladini, plivarice iščejo jate sardel, mi delamo »kozice na pašto«, poslušamo CMC kanal na televiziji, domača hrvaška glasba, joj kako je lepo…

Več si lahko preberete v 228 št. revije Val navtika