Aljaska direkt

Aljaska direkt

Val 131

Domovina avanturizma

AVTOR Dejan Ogrinec
FOTO Dejan Ogrinec

Ste radi zadeti? Radi sanjate v budnem stanju? Želite čutiti nekaj, česar v Evropi ni več? Bi bili radi nekje povsem drugje, bogu za hrbtom in daleč stran od vse civilizacije? Kombinacija Sibirije, Himalaje in Grenlandije in še marsičesa vas čaka na Aljaski! Aljaska; kupljena od Rusov, podedovana od domačinov – Inuitov. Nekoč revna, danes najbogatejša ameriška država. Polna bogastev in presežnikov. Seveda, vse v smislu naravnih dobrin in lepot. Na Aljaski leži najvišji vrh Severne Amerike; posebnost Kenai Peninsula, polotok s 1.000 jezeri, nešteto ledeniki, prostranimi gozdovi in nižinsko tundro. V deželi je nepregledno število (največ na vsem svetu) tako imenovanih tidal glaciers – ledeniki, ki se iztekajo in lomijo v morje. Tu so ogromna pogorja, kot so Wrangell Mountains, Chugach Range, Brooks Range, St. Elias Mountains in še veliko drugih. Tudi takšnih, ki še nikdar niso doživeli nobenega človeškega obiska ali, recimo, narodni rezervat ANWR, za katerega se bije dolgoletna in težka borba med ekologi in ekonomisti. Na Aljasko se zaradi naravnih lepot, ljudi in pestrega živalskega sveta nihče ne odpravi drugače, kot na pustolovščino.

Nekdaj priljubljena televizijska nadaljevanka Severna obzorja je bila le približek resnice, ki se imenuje Aljaska. Aljaska je prostrana, samotna, raznolika in neoskrunjena. Lahko je deževna, zasnežena, ledeniška in sončna, bogata z ribami in drugimi živalmi ter smrekovimi gozdovi. Na njenih tleh rastejo velike borovnice, je dežela tundre, ledenikov, gorovij in še bi lahko naštevali. A takšna je poleti, ko je seveda bolj kratke narave. Večino časa tam namreč vlada zima. A tudi zima nima na Aljaski samo belih ostrih zob, saj se dežela razteza vse od juga, kjer dolgo časa meji na Kanado, do daljnega severa, visoko daleč nad arktičnim krogom. In zato je jug res bolj jug, drugo pa tista znana bela, kruto ledeno mrzla Aljaska. Ampak kot rečeno, samo pozimi …

Le kdo od nas ni ob knjigah Jacka Londona že kot otrok sanjal o zlatokopih in njihovih dogodivščinah; o volkovih in samotnih možeh, ki jih lovijo in nastavljajo pasti zaradi kožuhov; o nepreglednih čredah karibujev in grizlijev, ki ob rekah prežijo na vsakoletne losose v rekah in potokih; o dolgih in velikih rekah, ki se jih vesla po cele mesece – recimo famozni Jukon, in ogromnih ravninah ter dolgih gorskih grebenih, ki se tudi poleti hvalijo s sneženo površino. Živalski živelj, ki ga je na Aljaski zares v izobilju, v teh krajih še vedno živi, se pari in migrira neokrnjeno. Nič drugače, kot nekoč v pradavnih časih. Edini dve večji mesti, to sta Anchorage in Fairbanks, jim tudi ne predstavljata kakšne posebne ovire. Zato Aljaski upravičeno rečejo »The Last Frontier« – zadnja meja, zadnja dežela, kjer so področja še vedno nedotaknjena po vsej ZDA. Kanada ima svoj znani NorthWest z Jukonom, imajo Skalno gorovje, pa vseeno tudi oni hodijo na Aljasko.