Kam? V Goriška brda!
Bilo je nekoč, natančneje nekje proti koncu velikega srpana leta Gospodovega 2020, in bilo je nekje, natančneje nekje na cesti v smeri Goriških brd. Mati med vožnjo bere zanimive podatke o krajih, ki jim gre družina naproti in kjer bo nekaj dni dopustovala. Tako kot vsakokrat pred potovanji, pa naj bodo kratka ali dolga, doma ali v tujini, se je tudi tokrat dobro oborožila s turističnimi informacijami. Po desetih minutah izobraževalnega predavanja ima občutek, da ji sopotniki – soprog in pubertetnika, nekako ne sledijo več, zato bolj sama sebi reče: »Aja, saj sem omenila, da v hiši ni wi-fi-ja, a ne?« Šofer še naprej mirno drži volan v rokah, iz dveh mozoljastih obrazov iz jamic na vzmeteh skočijo oči. »Kako to misliš, ni wi-fija?« vprašata lastnika teh oči. Mati si po tihem misli: »Ha, pa me vendarle poslušajo!« Na glas pa razloži, da bodo dopustovali v starem objektu, katerega je kupil nek Anglež, ki očitno ne vidi potrebe po brezžičnem internetu, da pa bodo tiste nekaj dni že preživeli brez napravic v rokah. Najstniške oči zavijejo, iz njunih prsi se sliši rahel vzdih, ki ga čuječa mati kajpada zazna, in peljejo se naprej…
Več si lahko preberete v junijski izdaji revije Val navtika, št. 265.
