Brodolom

Barka je drsela po valovih kot nikoli prej. Zjutraj sem bil že mimo Fuerteventure in od tu naprej ni več ničesar do otočja Cape Verde. Veter je končno nehal spreminjati smeri. Sedaj samo naravnost, celih 700 nm! Vsako jutro sem jadra dvignil kolikor je dopuščalo, čez noč sem jadral bolj umirjeno z glavnim jadrom, običajno drugo krajšavo, da sem genovo lažje in predvsem hitreje reguliral. Vsako jutro so me lovili dežni oblaki, ki so me pošteno namočili, zato sem čez dan sušil obleke na palubi. Vse bližje ekvatorju sem prihajal in sonce je hitreje vzhajalo in zahajalo. Stalno so me spremljali delfini in na vsake toliko časa sem slišal v bližini barke kita, kako je pihnil vodo na površje. Jasne noči, polne zvezd, ki so krasile nebo – počutil sem se, kot da ni na svetu nič drugega, le jaz, ocean, zvezde, delfini in ta kit.

Vsak dan zapišem prevožene milje, na vsake 4 ure zapišem pozicijo barke in smer vetra, preverim vremensko napoved in računam koliko bi rabil do obale, če bi se zgodilo kaj nepredvidenega. Računam smer toka in smer valov. Veter se je dvignil na 9 in že ob 5. uri popoldne so bila jadra skrajšana na vse krajšave…

Več si lahko preberete v marčevski izdaji revije Val navtika, št. 255.