Intervju: Arne Hodalič

Intervju: Arne Hodalič

Val 234
AVTOR Karmen Stanovnik
FOTO arhiv Arne Hodalič

Delo = prosti čas

 

Arne Hodalič = fotograf. To je enačba, ki je Slovencem, pa tudi mnogim izven naših meja, dobro poznana. Arne Hodalič = navtik. Sem bi le malokdo postavil enačaj. Pa vendar. Fotografija in navtika sta dve poslovni poti, ki sta v življenju Arneja Hodaliča najpomembnejši. Naš vrhunski fotograf, ki svoje profesionalno delo označuje za povprečno, pravi, da je bilo jadranje idealno, dokler se stvar ni spremenila v posel in ga je začela dolgočasiti. Pri fotografiji je ta bojazen odpadla, po dolgih desetletjih ga še vedno izpolnjuje, a tudi jadranje mu še vedno prinaša veliko osebnega zadovoljstva. Samo ne več na Jadranu, kot nekoč.

 

Začetni stavki na Wikipediji o vas pravijo: »Njegov oče, zdravnik Milan Hodalič je zgradil majhno jadrnico in nekaj let kasneje še majhno hiško na Kornatih. Od tod Arnejevo veselje do morja, jadranja, potapljanja. Po diplomi je Arne s prijateljico Meto (op. a.: Krese, novinarka in fotografinja ter Arnejeva dolgoletna partnerica) zgradil jadrnico Sing Sing, leta 1984 pa sta s prijatelji začela s prvim čarterjem na Jadranu.«
Postavljeni so bili torej vsi temelji, da poslovno-življenjska barka Arneja Hodaliča udobno pluje po vodah navtičnega sveta. Zakaj potem odmik od tega?
AH: Eden od razlogov, ampak manj pomemben, je sporazumni razhod s čarterskim poslovnim partnerjem Japcem Jakopinom. On je v tistem času začel sodelovati z Elanom in sva se dogovorila: »Če bo Elan deloval, se pridružim podjetju še jaz, če bo steklo pri čarterju, bova oba delala na čarterju.« Takrat sva bila namreč prva, morda druga, ki sva začela s to storitvijo na Jadranu. Ko sva prišla v marino Punat k Draganu Žicu, ki je marino pozneje tudi odkupil, in mu rekla, da bi imela rada čarter v njegovi marini, je resno vprašal: »Pa šta je to čarter?« To se pravi, da sva bila res na samem začetku te storitve. In ko sva mu rekla, da gre za to, da oddajaš svojo jadrnico nekomu, ki potem z najetim plovilom pluje, je odgovoril: »Pa ko če posuditi svoj brod? Ja ne dajem broda, raje ženo!« (smeh). No, ampak čarter je navkljub temu stekel, dobila sva plovila od lastnikov, skupaj sva imela deset bark, od tega je bila ena moja in ena Japčeva. Ko je Jakopinu steklo delo z Elanom, sam nisem imel večjega interesa za delo na projektu Elan – to je bilo res bolj njegovo področje, sva se poslovno razšla. Dve, tri leta sem še peljal posel, potem pa sem se naveličal. To je bil največji problem. Naveličal v smislu, da ko sem si desetič rekel v Ljubljani: »O, presneto, zdaj moram pa spet na morje!«, sem začel razmišljati o tem, da tukaj nekaj ni v redu. Da me je začela tista stvar, ki sem jo imel najraje, živcirati.

Ste se naveličali tudi morja?
AH: Ne morja, samo posla. …

Po študiju biologije in poslovnih začetkih v navtiki pa se je nato zgodil preskok v fotografijo.
AH: Največ je k temu pripomogel Elan, ker sem začel z njimi delati prospekte, za celotno prvo linijo 31, ki sta jo naredila brata Jakopin. (V tistem obdobju smo veliko jadrali tudi z Dušanom Puhom, ki je bil tedaj v Elanu officer skiper.) Fotografiral sem seveda že prej. Takrat, z Elanom, pa sem začel s fotografijo tudi služiti. Naenkrat je začelo prihajati toliko denarja, da je lahko fotografija samo sebe začela vzdrževati in ni bila več hobi, za katerega trošiš drugje prislužen denar. Res pa je, da nikoli ni dosegla ali presegla čarterja, kjer je bil zaslužek res fantastičen.

Svoje fotografije, sebe kot fotografa bi opisali …
AH: Zelo enostavno: sem povprečno dober na mnogih področjih, nisem pa nikjer zelo dober. Obvladam fotografiranje pod vodo, nad vodo, studio, portret, le mode in poroke ne. Rekel bi, da sem idealen za delanje klasičnih reportaž.

Kako so se tekom let spreminjale vaše fotografije? So se spremenile zato, ker ste se spremenili vi kot človek ali so posledica vašega osebnega fotografskega napredka, pa tudi tehnološkega razvoja fotografske opreme?
AH: Predvsem zato, ker sem se spremenil sam kot človek.

Kako danes ocenjujete svoje prve fotografije?
AH: Nekatere so boljše, kot bi jih naredil danes.

Ja?
AH: Ja. Zato, ker sem bil manj obremenjen. Danes bi se velikokrat v mejnih situacijah, ko se v 99 % izkaže, da imam prav, da se kaj ne da narediti, izkazalo, da se vendarle da. A danes preveč vem, da bi zapravljal čas za take mejne situacije. …

Več si lahko preberete v 234. št. revije Val navtika.