1500 navtičnih milj v 500 dneh

Zimsko potepanje vzdolž vzhodnega Peloponeza nas je naučilo marsičesa, med drugim tudi pragmatičnih modrosti; da je Egejsko morje veliko bolj turistično oblegano, da so zalivi vzhodnega Peloponeza predvsem zatočišča Atenčanov in Angležev, ter da so cene dnevnih in letnih privezov temu primerno dosti višje kot v Jonski Grčiji. Ko smo razmišljali o koncu letošnjega potovanja, o tem, kje pustiti barko, da bo varna in za zmerno ceno čakala na naše naslednje avanture, smo krmilo zavili nazaj, proti nedokončanim marinam Jonskega morja. Te so s svojim sicer omejenim gostoljubjem (večkrat so te marine brez elektrike in vode) še vedno velikodušno sprejemale predvsem nezahtevne goste; svetovne popotnike z oguljenimi železnimi jadrnicami, grške lastnike manjših plovil ter mnoge druge nadobudneže, zaljubljene v morska potovanja, z že dodobra omejenimi finančnimi sredstvi. Sami smo se znašli med slednjimi.

»A zdaj gremo pa kar nazaj v Ljubljano? In kaj bo potem? Kje bom pa ribe lovil?,« naju je ob pogovorih o vrnitvi v Ljubljano petletni Dan dnevno zasipaval z vprašanji, na katera tudi midva nisva vedela odgovorov. »Sej midva z očitom lahko ostaneva na Sibiji, vidve z Živo pa gresta v stanovanje in potem prideta med počitnicami, ane?« je petletnik na presenečenje mame iskal najbolj neverjetne rešitve svoje zagate in skrčil svoji dve življenjski opciji na a) stanovanje in b) barka. »Kaj naj rečem?« sem dostikrat razmišljala bolj zase kot naglas. Konci in začetki so vedno navdušujoči, polni presenečenj, evforije, neznank in strahu, tako za odrasle kot otroke. Začetek dostikrat pomeni tudi konec in konec je praviloma začetek. Začetek nove poti, novih načrtov ali pa preprosto vstop v nov krog v neskončni spirali življenja.

Pot nazaj v Jonsko morje je bila lahkotna. Polotok Méthana, mesto Korint, zaliv Andihíra, mestece Galaksidi in otok Trizonía, na katerem smo se na koncu za nekaj časa odločili pustiti barko, so bili naši stari znanci. Prepustili smo se toku predvidljivih dogodkov, obiskov in srečanj, ki so nas zapeljali do »starih« znancev, dobro poznanih kavarn, že prehojenih sprehodov in že nekoč uzrtih pogledov. Prav tako, kakor se začetek poti ne začne s premikanjem, temveč z mislijo na odhod, ki se rojeva že dolgo, preden odvežeš vrvi z znanega pomola, tudi zaključek ne pomeni zgolj obmirovanja. Začetek in zaključek se dogodita že mnogo pred simbolnim dejanjem »odveza in priveza«, zaživita v mislih in tam tudi umreta. Šola, Ljubljana, urniki trajektov, babice, dedki, novi načrti in stari prijatelji so bili na poti nazaj veliko bolj prisotni v naših mislih, kot pa občudovanje pokrajine okoli nas. Kljub temu, da smo se še vedno zibali na krovu Sibije, smo se v zadnjih tednih ukvarjali bolj s spomini na potovanje. »Koliko milj je sploh za nami, me prav zanima?« je nekje med Galaksidijem in otokom Trizonía Boštjan štel stopinje prehojenih poti in površno opazoval obzorje pred nami. »1500 milj v 500 dneh,« sva presenečeno ugotavljala in se zabavala nad polžjim potovanjem, ki nas je v zadnjem letu in pol počasi, ampak res počasi vodilo med ljudmi in otoki, od Kopra pa vse do zalivov na jugu vzhodnega Peloponeza. Spominjam se, da sva z Boštjanom pred dobrim letom in pol ob enem izmed večerov na hrvaških sidriščih razmišljala o naši poti in takole modrovala: »Če bomo kdaj kaj napisali o tej poti, bo to zelo dolgočasno za jadralce. Slabemu vremenu se izogibamo kolikor se le da, ne popivamo, na krovu imamo otroški vrtec in premikamo se kot polžki. Nobenih izjemnih naporov, razdalj, krajev, dogodkov …« »Ja, predstavljaj si takšen začetek,« je sarkastično nadaljeval Boštjan. »Iz Pulja smo jo v prekrasnem vremenu mahnili čez Kvarner. Videli smo pet galebov in dva kormorana. Na Iloviku smo brez problemov našli prostor za barko. Zvečer smo spekli goro palačink in šli na večerni sprehod čez otok. Pika. Fuj, kako preprosto in osladno,« sva se zabavala na račun mojih prihodnjih besedil. Od tistega večera pa do danes smo prešteli veliko zvezd, srečali mnoge ljudi, na majhnem štedilniku napekli kupe palačink in imeli ogromno trenutkov zase, za razmišljanja in čakanja. In nevihte, ki so tako priljubljene v besedilih jadralcev ali pa morda zgolj v pričakovanjih bralcev? … Bila je ena na morju in ena od mnogih na varnih privezih, od koder smo iz zavetja šteli strele in pili čaj. »1,2,3 … uuu, ta je bila pa blizu,« sta z velikimi očmi štela otroka. Poleg preživljanja časa na prostem in drug z drugim, kar je bil prvotni ohlapni načrt, so me na poti očarala predvsem srečanja. Srečanja z ljudmi. Srečanja z njihovimi sanjami, z njihovimi predstavami o morju, jadranju, potovanju in popotnikih ali pač s predstavami o »nepotovanju« – mirovanju, vrtičku in hišici, koščku zemlje, kjer si srečen in od koder se ne želiš premakniti in od kjer opazuješ druge, kako vsi utrujeni in razkuštrani prihajajo in odhajajo in se čudiš njihovim naporom.

Za čuda so naju neznanci in znanci kljub neavanturistični izbiri potovanja v tem letu in pol velikokrat radovedno spraševali o vsem mogočem; o izkušnji potovanja z otroci, o izbiri barke za družinska potovanja, o izbiri jadranja kot načina premikanja, primernega za družinska potovanja, in pa predvsem o življenju z veliko časa. Pravzaprav se mi je mnogokrat zazdelo, da si v tem trenutku bolj kot potovanj ljudje želimo izkušnje življenja brez pritiskov, brez dnevnikov, brez potrošniške mrzlice, brez misli na prašičje gripe, vojne in politične zarote, ki napolnjujejo naše vsakdanjike z dostikrat nepotrebnimi informacijami in kratijo človeško kreativnost. Dolgotrajnejše jadranje, ki se uspe rešiti spon luksuznih navtičnih počitnic, vsekakor dovoljuje ta odmik. Družinam nudi premikajočo hišo, v kateri so ležišča vedno enaka, pogled čez okno pa drugačen, pogledu na modrino brez ovir pa podari modrost širšega dojemanja sveta. Ko sem ob pakiranju knjig, ki so se nabrale na barki v preteklih mesecih, nekoč brala zanimive citate iz vlažnih in presoljenih platnic o paradoksu našega časa, mi je bil še zlasti všeč tale: »Paradoks našega časa je, da imamo širše poti in ožje poglede … Kupujemo več in uživamo manj. Imamo večje hiše in manjše družine, več ugodnosti in manj časa … Imamo več diplom in manj razuma … več strokovnjakov in mnogo več problemov … več medicine in manj zdravja. Preveč pijemo, kadimo prekomerno, zapravljamo nesmotrno, vozimo prehitro, prepozno ležemo na ležišča in z njih vstajamo utrujeni, beremo premalo, preveč gledamo televizijo … Podeseterili smo imetje, zmanjšali vrednosti. Govorimo preveč, ljubimo redko, sovražimo prepogosto. Naučili smo se, kako preživeti, ne pa, kako živeti!«

V pristanišče na otoku Trizonía smo vpluli pozno popoldne. Zahajajoče sonce je dodalo oranžno podlago olivno zelenim nasadom na pobočjih otoka in vsepovsod se je razlegalo ptičje petje. Nekatere potovalke so bile že pripravljene za odhod v Ljubljano, druge so še potrpežljivo čakale, da opravijo svojo nalogo. Medtem ko smo s pogledi iskali primeren privez, sta nam s pomola že mahali dve punčki nemške družine, naši jesenski stari znanci, ki bodo na Trizoníji ostali vse do letošnjega poletja. Najbolj miren prostor v kotu marine je bil prazen. »Je to sploh mogoče?« sva se z Boštjanom spraševala, medtem ko se je bok Sibije udobno namestil v mrtvi žep Trizoníjske marine. Nekaj trenutkov zatem je do nas prikorakal zagorel možakar in vprašal: »Mislite dolgo ostati tukaj? Barko bi rad za dlje časa pustil na tem mestu!« Na možakarjevo razočaranje smo prikimali, dobra izbira prostora pa je bila potrjena. Štirje otroci so ob ponovnem snidenju, kljub mrazu, ki je začel po sončnem zahodu kazati svoje zobe, vztrajali v veseljačenju in tekanju po pomolu, odrasli pa smo si privoščili topel čaj v kabini Sibije, ki jo je napolnjeval smrad petrolejskega grelca. »Če že niso lepe, pa vsaj smrdijo te prenosne petrolejske pečke,« smo se nekoč šalili na račun našega načina gretja.

Jürgen, očka dveh punčk, s katerim smo se prvič srečali jeseni, je bil tokrat slab. Njegovo zdravstveno stanje kroničnega srčnega bolnika se je nekajkrat na leto poslabšalo do te mere, da je moral po hitrem postopku odpotovati v najbližjo bolnišnico, od koder jo je po zdravljenju mahnil nazaj na barko in ne v bolniško sobo nemškega bloka. Nekateri ljudje imajo res pogum! Absurdno kot le je sodobno življenje v okviru neizprosnega kapitalističnega kolesja, je nemška družina ugotovila, da ob invalidskih dodatkih (Jürgena ne želi zaposliti nobeno podjetje, saj večkrat na leto preživi po par tednov v bolnišnici) in mizerni plači mame socialne delavke veliko lažje, udobnejše, srečnejše in bolj zdravo živijo na majhni jadrnici, tu, sredi Korintskega zaliva. »Tu živimo lepo, v Nemčiji pa komajda preživimo. To je razlika,« je ugotavljala mamica dveh predšolskih punčk, ki sta zagoreli in srečni nabirali kamenčke na bližnji plaži. Navtična kultura ima res tisoč obrazov. Od bogatih jahtašev, čudaških samotarjev, romantikov, plavajočih gledališčnikov, nekdanjih in prihodnjih ribičev, mornarjev in kapitanov, ki smo jih na naši poti srečali, je bil morda še najbolj ekstremen primer Jürgenova družina. »Na jadrnici živimo, ker smo socialni problem,« je razlagala energična mama. »No, pa tudi zaradi zaljubljenosti v morje,« je dodal svoj del Jürgen, nekdanji mornar na ladjah dolge plovbe.

Jutro odhoda je bilo deževno, kot se to spodobi za zaključke, popoldne pa je že sijalo sonce, kot se to spodobi za nove začetke. Pred vkrcanjem na trajekt za Benetke smo se za par dni ustavili na otoku Levkas in obiskali še ene stare znance, francosko štiričlansko družino, ki je skupaj z dvema drugima družinama, ki so prav tako živele na jadrnicah, in nizozemsko železno barko gledališčnikov »taborila« kar na vhodu v mesto Levkas, tik pred dvižnim mostom. Mesto je bilo zastonj, varno, s sanjsko plažo nekaj deset metrov stran in improviziranim priključkom na mestno elektriko, ki je popotnikom za nizko ceno nudil udobje preko zime. Vodo je bilo potrebno prinesti v kantah na kolesih, pa vendar se človek vsega navadi, še zlasti, če si v zameno za napor poplačan s svobodo bivanja. In to nikakor ne pomeni, da je vsak dan na potovanju lep. Nekateri so sončni, drugi zoprno vlažni, obstaja pa občutek, da si dneve krojiš sam in to je pomembno. »Če drugega ne, te potovanja naredijo iznajdljivejšega, ni kaj,« smo razglabljali ob prijetnih večernih srečanjih na Levkasu, ko so družine razlagale svoje strategije preživljanja in življenja na potovanjih. Naše poslovilno tridnevno druženje je bilo nabito s smehom, pogovori, otroškimi delavnicami, preprostimi, a okusnimi francoskimi večerjami in igranjem otroških iger, ki so se včasih zavlekle še dolgo v noč, ko so otroci že zdavnaj poniknili na ležišča. Tudi odrasli kdaj pa kdaj potrebujemo otroške igre! Večeri so se po navadi končali s plesom ob nenavadnih ritmih češkega rapa, etno džeza in melodij skupine Manu Chao, ki so še dolgo po odhodu iz Grčije odzvanjale v naših glavah. »El viento viene, el viento se va … el hombre viene, el hombre se va … sin mas razon … [ Veter pride, veter odide … človek pride, človek odide … brez velikega razloga …]«.