Zgodovinski pregled velikih spopadov na morju začenjamo v starem veku z orisom pomorske bitke pri Salamini. To je bil odločilni spopad med Perzijci in Grki v obdobju medsebojnih vojn, ki je trajalo od leta 498 do leta 480 pred našim štetjem. Veliko perzijsko kraljestvo je že dolgo želelo osvojiti bogate grške mestne države in si z zasedbo kopenske Grčije zagotoviti izhodišče za nadaljnja prodiranja proti zahodu.

Perzijci prodirajo v Grčijo

Ko perzijski kralj Darej v dveh pohodih Grčije ni uspel pokoriti, je njegov sin in novi kralj Kserks leta 480 pred našim štetjem krenil na tretji pohod proti Grkom. Imel je številno kopensko vojsko in okoli 1.000 vojnih ter 3.000 različno velikih tovornih ladij. Njegovo vojno ladjevje je bila pisana množica različnih plovil, ki so jih morala za boj dati na razpolago ljudstva pod perzijsko oblastjo. Tako so se skupaj znašle ladje Feničanov, Egipčanov, Ciprčanov, Medijcev in mnogih mest iz Male Azije. Zanimivo je, da je enemu od oddelkov perzijskega ladjevja osebno poveljevala Artemizija, kraljica maloazijskega mesta Halikarnasa. Poznamo jo predvsem po tem, da je dogradila slavni mavzolej v Halikarnasu, ki sodi med sedem svetovnih čudes starega veka.

Pohod je za Perzijce sprva potekal uspešno. Kopenska vojska je prodirala po severnih grških pokrajinah in se približala strateško pomembni soteski Termopile v osrednji Grčiji. Obenem so se perzijske ladje po morju pomikale proti jugu in se pri rtu Artemision, na severu otoka Evbeja, na začetku avgusta leta 480 pred našim štetjem spopadle z grškimi ladjami. Po krvavem, več ur trajajočem boju so Perzijci sicer doživeli poraz, toda težišče vojaških operacij je bilo takrat na kopnem, zato ta nezgoda ni imela posledic. Sredi avgusta je namreč v omenjeni soteski Termopile prišlo do usodnega spopada: mnogo močnejšim perzijskim četam se je po robu postavil špartanski kralj Leonidas s 5.000 vojaki. Po junaškem boju je zaradi izdaje padel in Perzijcem je bila pot v osrednjo Grčijo odprta. Prišlo je do apokaliptičnih prizorov: Perzijci so naglo prodirali proti jugu, rušili vse pred seboj, zasedli Atene, požgali Akropolo, mestno prebivalstvo pa se je le nekako uspelo umakniti na varno, na otok Salamino.

Grke oziroma Atence je takrat vodil znameniti državnik in vojskovodja Temistokles. Z odločno besedo in tudi z zvijačo je posegel v hudo prerekanje med Grki, ki se zaradi naglega perzijskega prodiranja niso mogli zediniti o nadaljnjih ukrepih. V Apolonovo preročišče v Delfe je poslal sle, da bi slišali, kaj je treba storiti. Odgovor je bil, kot vedno, dvoumen in nejasen: »Vsa dežela bo postala sovražnikov plen, samo lesen zid ne bo premagan. Ta zid bo rešil Atence …« Temistokles je razložil, da »leseni zid« lahko pomeni samo ladje. Tako je Grke prepričal, da je treba odločitev doseči v boju na morju in jih je s tem pravzaprav pognal na morje. Tako so Grki po njegovi zaslugi takrat, v vojni s Perzijci, spoznali, kako pomembna je premoč na morju in tega pravila so se poslej trdno držali.