Dnevi so postajali neznosno vroči in midva sva veselo jadrala proti še toplejšim krajem. Toda kopanje v morju od zdaj naprej ni bilo več možno. Prijadrala sva namreč na območje krokodilov. Z njimi se ne gre hecati. Dovolj grozljivih zgodb sem slišala, da bi si upala namakati noge v morju, kaj šele, da bi skočila vanj!

Vse te grozljive (a resnične) zgodbe mi je seveda prebral Rick, ker sem se mu zdela premalo prestrašena in posledično premalo pazljiva. Zadnje dni sva celo trenirala prehajanje s pomožnega čolna na jadrnico. “Nič obotavljanja, treba je biti hitrejši kot oni!” Vsako leto je v Avstraliji nekaj žrtev teh plenilcev, ki so eni izmed redkih živali, ki naravno napadajo in požrejo človeka.

Otok aboriginov

Potem, ko sva zapustila otok Magnetic, sva se podala proti otoku Great Palm. Rick mi je povedal, da je to otok v lasti aboriginov (oni ga imenujejo Bwgcolman) in da se ga večina jadralcev izogiba. Aborigini znajo biti problematični, če si jim v napoto. “Baje pa je to čudovit otok in so domorodci gostoljubni, če se držiš njihovih pravil. Ko prideš na otok, moraš takoj skočiti do policijske postaje in javiti svojo prisotnost. To zahtevajo bodisi njihovi zakoni, kot tudi njihova kultura. Ko se prijaviš pri “poglavarju”, si sprejet kot gost in si potem pod okriljem celotne skupnosti. Na jadrnici moraš tudi izobesiti aboriginsko zastavo.” Rdeče-rumeno zastavo s črno piko na sredi sva kupila že davno, kljub temu, da je bila draga. Aborigini so namreč edini na svetu, ki so lastniki avtorskih pravic svoje zastave in jo je zato nezakonito ponarejati. Večina sredstev, zbranih s prodajo zastav, gre v sklad za ohranitev aboriginske kulture.

Tistega dne je bil veter posebno šibek in Marutji se je komaj premikala proti severu s hitrostjo borih dveh do treh vozlov. Ko sva prijadrala do otoka Great Palm, je bila ura že pet popoldne. Pojavil se nama je dvom, ali bo policijska postaja sploh še odprta. Niti pod razno ne misliva sidrati čez noč, ne da bi opravila potrebne formalnosti pri policiji. Otok je navsezadnje leta 1999 pristal v Guinnessovi knjigi rekordov kot najbolj nasilno območje na svetu (če ne upoštevamo vojnih območij) … Temu se sicer ne gre čuditi, saj so avstralske oblasti skozi večino 20. stoletja tja pošiljale “moteče” aborigine. Rezultat je otok z izredno visoko stopnjo alkoholizma, 90-odstotno nezaposlenostjo, neštetimi umori, največjim številom samomorov mladostnikov in pričakovano življenjsko dobo 40 let.

Odločila sva, da bova jadrala še sedem milj in rajši sidrala na otoku Orpheus. Bova vsaj mirno spala.

Nekaj zelo velikega …

V zalivu Pioneer Bay sva našla prazne boje morskega parka, tako da sva se privezala kar tja. Med nami in obalo je bilo kar nekaj belih boj, ki označujejo koralni greben. Seveda me je zamikalo, zlasti, ko se je tudi gospa s sosednje jadrnice odločila za raziskovalni izlet. Ko je priplavala mimo naju, sem jo takoj napadla z vprašanji, da bi dokazala svojemu kapetanu, da je kopanje popolnoma varno: “Vidim, da se kopate brez skrbi. A poznate to območje? Veste, da je varno? Saj tukaj ni krokodilov, kajne?” Prijazna Nemka mi ni naredila velike usluge, ko je povedala, da si je ona opogumila in šla v vodo, kljub temu, da je prejšnjega večera s krova slišala “nekaj zelo velikega”, ki je skočilo iz vode. Hm … po teh besedah mi je bilo jasno, da tu ne bo snorklanja.