Sipe so skrivnostna in nenavadna bitja. Je edino morsko bitje, ki ga po vsej vzhodni jadranski obali imenujejo enako, v vseh sredozemskih jezikih pa njeno ime povsod izvira iz grškega naziva sepia. Ima le eno kost, dva zoba in tri srca, upravičeno pa bi jih lahko šteli tudi med morsko aristokracijo, saj imajo modro kri. Morski lovci jih radi lovijo, saj niso plen, ki ga uloviš kar tako in mimogrede, čeprav se marsikdo od nas med pestrimi morskimi jedmi pogosto ujame prav na sipino črno rižoto.

Sipe so morski glavonožci, sorodni hobotnicam in lignjem. Znanstveniki so za sedaj prepoznali 119 različnih vrst sip in jih razvrstili v pet rodov. V Jadranu so najpogostejše sipe iz družine Sepioidae, med katere sodi navadna sipa ((Sepia officinalis) in majhne sipice (Sepiolidae).

Sipe imajo ovalno, lahko bi rekli tudi jajčasto telo, ki je na zgornji strani malce sploščeno. Telo ima nežno, v njem pa je krhka sipina kost, ki je porozna, po sestavi pa iz kalcijevega karbonata. Zakaj je sipina kost še zlasti zanimiva? Sipe lahko namreč s spreminjanjem razmerja med plinom in tekočino v porozni kosti uravnavajo svojo plovnost, podobno kot podmornice.

Sipe imajo poudarjeno veliko glavo z velikimi očmi, ki so prilagojene za odličen tridimenzionalen vid. Imajo deset krakov oziroma osem krajših in dve dolgi lovki. Na krajših krakih so priseski povsod, na dolgih pa samo na vrhu krakov. Med lovkami so umeščena velika usta z dvema zoboma v kljunasti obliki.

Na bokih imajo okoli celega telesa tanko, skoraj prozorno opno, nekakšno plavut, s pomočjo katere plavajo. Ko mora hitro plavati ali bliskovito bežati ali napadati, uporablja, kot lignji, lijak, skozi katerega potiska curek vode.

Sipe so izredno različnih velikosti, največje, ki zrastejo preko 1 m, pa živijo ob južni Avstraliji. Navadna sipa, teh je v Jadranu največ, pa zraste do 60 cm in 3 kg teže. Povprečni ulovljeni primerki v Jadranu so težki okoli pol kilograma.

Samci so praviloma manjši od samic, prepoznamo pa jih tudi po beli črti, ki poteka po celotni dolžini telesa. Samci sip imajo, tako kot njihovi človeški kolegi, tudi poseben krak (hektokotilus), s katerim oplajajo jajčeca.

Sipe imajo, tako kot vsi glavonožci, izredno sposobnost spreminjanja barve telesa. Barvo spreminjajo zaradi kamuflaže pred plenilci in tudi, ko same plenijo. S spreminjanjem barve se sporazumevajo, s polarizacijo svetlobe pa oddajajo različne signale. V primeru obrambe, včasih pa tudi napada, sipe, tako kot lignji in hobotnice, brizgnejo črnilo. Živijo kratko, le okoli dve leti.