Vrgada ni velik otok, na katerem si zlahka najdemo kakšno všečnost. Ni razvpit dragulj iz navtičnih katalogov, temveč tih, skromen in lep kamenček na Jadranu.

Na Vrgadi ni avtomobilov, restavracij, znanih urejenih plaž, ni teniških igrišč, ni velikih znamenitosti, ni diskotek in stojnic z bižuterijo in uvoženim sadjem. Na otoku je le tisto, kar potrebujejo skromni otočani. So le stare hiške domačinov, strnjene v lepo vasico, pokopališče, dve konobi, osnovna šola, cerkev, majhna trgovina in lučica. So le majhni vrtovi, na katerih pridelujejo vrtnine in krompir.

Otok leži na skrajnem jugovzhodnem delu zadrskega arhipelaga. Meri 3,6 km², dolg pa je okoli 3 kilometrov. Na severnem in južnem delu otoka so hribčki, med njimi pa polje. Več kot dve tretjini otoka je poraslo z borovim gozdom in grmičevjem, v bližini naselja pa rastejo tudi oljke in fige. Nekoč je bilo na otoku veliko vinogradov, a je trto na otoku konec 19. stoletja skorajda popolnoma uničila peronospora.

Po otoku raste tudi precej jedilnih samoniklih bilk, največ morskega koprca, ter zelišč, kot so dobra misel in redko mačje uho.

Obala naokoli otoka meri 8,4 kilometre. Je bogato in pestro razčlenjena s plažami ter več manjšimi in tremi večjimi zalivi, ki so: Luka, Kranje in zaliv sv. Andrije.

Akvatorij ob Vrgadi je posut s 15 resnično majčkenimi in nenaseljenimi otočki.

Na otoku je samo eno naselje Vrgada z več zaselki, v katerih danes živi nekaj manj kot 200 otočanov.

Zgodovina otoka

Vrgada pravzaprav nikoli ni imela prav srečnih in cvetočih obdobij. Vedno jo je mučila revščina, ob njej pa so krepko pretresale še kuga, peronospora in vojne. V času Jugoslavije jo je začela mučiti še depopulacija, ki pa je dokaj intenzivna še danes.

V 16. stoletju je bilo na otoku okoli 133 ljudi, v začetku 17. stoletja, torej tik, preden jih je zdesetkala kuga, pa 113. V sredini 18. stoletja je na otoku živelo 280 ljudi, ob koncu 19. stoletja pa 468. Takoj po 2. svetovni vojni je prebivalstvo naraslo na kar 530 otočanov, ki pa so se nato kmalu začeli odseljevati predvsem v mesta Split, Biograd, Zadar in Reka.

Skozi stoletja so se domačini preživljali s poljedelstvom in vzgajanjem trte, po peronospori pa predvsem s pomorstvom, ribištvom in pridelovanjem vrtnin.

Da je bil ta majhen otoček nekoč pomemben, govori zapis bizantinskega cesarja Konstantina, ki ob velikih jadranskih otokih, kot so Cres, Krk, Rab in Lošinj, v svojih zapisih omenja kot naseljen otok tudi Vrgado. Takrat je bila namreč na otoku velika kamnita utrdba, v kateri so živeli vojaki z družinami. Utrdba je služila za varovanje prometa v Zadar in tudi kot člen v verigi utrdb, ki so služile nadzoru prometa v tem delu Jadrana. Ostanki utrdbe so vidni še danes na območju Gradine.

Utrdbo so zgradili v prehodu iz 5. v 6. stoletje. Vrgada je bila pod bizantinsko upravo pet stoletij, po propadu vzhodnega imperija pa je prešla pod upravo hrvaškega kralja Tomislava, za njim pod vladavino kralja Krešimirja, ki je trdnjavo na otoku ukinil. Nekako v tem času se začne na otok priseljevati hrvaški živelj, ki je na sosednjem hribčku zasnoval naselje Levigrad. Ime naj bi pomenilo naselje na vzhodu. To ime je otok imel vse do konca 14. stoletja.

V zgodovini tega otočka je zanimivo tudi to, da je v 12. stoletju ob otoku v konvoju z desetimi galejami na poti proti vzhodu pristal in prenočeval rimski papež Aleksander III.

Od 15. do začetka 17. stoletja se imenuje Lapkat, nato pa v času Benečanov otok dobi današnje ime Vrgada, ki po mnenju nekaterih izvira iz Vrhgrad.

Na koncu 14. stoletja se v trdnjavo preselijo menihi pavlinci in osnujejo samostan, ki je deloval le kakšnih 20 let, nato pa so se pavlinci preselili na otoček Škojič ob Ugljanu. Eden od menihov ostane kot župnik na otoku.

V zalivu sv. Andrije je še danes cerkvica iz 9. stoletja. Po legendi je na tem mestu morje po brodolomu neke ladje naplavilo kip svetega Andrije. Domačini pa so zato njemu v čast zgradili cerkvico, kipec pa postavili na oltar. Sveti Andrija je sčasoma postal zaščitnik ribičev z Vrgade. Ta majhna cerkvica je bila župna cerkev vse do konca 17. stoletja, torej dokler otočani niso zgradili cerkev sv. Trojice na hribu Sudijmu.

Okoli leta 1630 je po otoku bridko kosila kuga in pokosila skoraj vse takratno prebivalstvo otoka. Ker je bil pomor kuge tako silovit in obsežen, na pokopališču pa ni bilo več prostora, so otočani svoje bližnje pokopavali ob hišah in po okolici.

Ker se je takratni lastnik otoka konte Farin zaradi kuge soočil z velikim pomanjkanjem delovne sile, je prosil beneško oblast za pomoč. Ta mu je zahvaljujoč temu, da je bil nekoč zaslužni častnik beneške vojske, pomagala tako, da mu je izdala odobritev, da na otok preseli begunce iz zahodne Bosne, ki niso hoteli sprejeti muslimanske vere. Tako je na otok prišlo okoli 15 novih družin, ki so se naselile v prazne hiše, za njimi pa še nekaj družin s sosednjih otokov.