Mljet je eden največjih južnodalmatinskih otokov, ki je na prvi pogled nerazčlenjen podolgovat otok. Nahaja se v južnem Jadranu, nedaleč od Pelješca, Dubrovnika in Korčule. Ima sredozemsko podnebje, suha poletja in zmerne, vlažne zime z okoli 2.500 sončnih ur na leto. Narodni park Mljet zajema njegovo severozahodno tretjino in se razteza na 5.375 hektarjev zaščitenega kopna in morja. To področje je bilo kot narodni park razglašeno v novembru leta 1960, morski del pa je dodan leta 1997 in predstavlja prvi pravi institucionalizirani poskus zaščite izvornega ekosistema na celotnem Jadranskem morju.

Status narodnega parka je to področje dobilo zaradi svoje izjemne kulturno-zgodovinske dediščine, ki sega v čas ilirskih plemen, Rimskega cesarstva in Dubrovniške republike, za

razglasitev zaščite pa so vsekakor največ pripomogli: sladko-slana jezera, bogati rastlinski svet, enkratni panoramski videz razčlenjene obale, skal in številnih otočkov ter bogato, vednozeleno rastlinje bližnjih hribov, ki se strmo dvigujejo nad morsko površino in ki zakriva številna kraška polja ter starodavna kamnita naselja.

Zunanja obala, odprta južnemu morju, je strma in polna zasutih pečin, medtem ko je del, ki gleda proti kopnem in burji, nižji in bolj dostopen. Na tem predelu se lahko najdejo tudi številne endemične dalmatinske rastline, izmed katerih je potrebno omeniti z zakonom zaščiteno dubrovniško zečino.

V sredozemskem kraškem podeželju z gosto mrežo pisanih sprehajališč se skrivajo tudi izjemno zanimive naravoslovne posebnosti. Na primer značilne kraške votline, jame in pečine, ter štiri mljetske slatine ali blatine, ki so na jadranskih otokih precej redek pojav.

Očarljiv je tudi sistem slanih jezer, ki je enkraten geološki in oceanografski fenomen v kraškem svetu. Veliko jezero s površino 145 hektarjev in globino 46 metrov ter Malo jezero s površino 24 hektarjev in globino 29 metrov s svojo lepoto in številnimi neodkritimi skrivnostmi že desetletja privlačita naravoslovce in turiste, naklonjene nedotaknjeni naravi. V osrednjem delu Velikega jezera počiva naravoslovna, kulturno-zgodovinska in turistična atrakcija - pisani otoček Svete Marije z nekdanjo cerkvijo in benediktinskim samostanom, ki datirata v 12. stoletje. Otoček je zaradi svojega estetskega videza in močne duhovno-kulturne

dimenzije na nek način simbol otoka in Narodnega parka Mljet.

Zanimive atrakcije lahko najdemo tudi zunaj meja narodnega parka, saj v osrednjem južnem delu mljetske obale leži geomorfološki fenomen Jama oziroma kraška luknja, katere strop se je zrušil in je zato resnično videti kot jama ali širok vodnjak. Na dnu jame je morje, jama pa je z naravnim tunelom povezana z morsko gladino. Ob robu tunela je privezano nekaj ribiških ladij, katerih lastniki so prebivalci bližnjega Babinega polja, največjega naselja na Mljetu. Zaradi nizkega stropa se z njimi lahko izpluje samo v času mirnega morja, kar pa velja tudi za turistični ogled jame z morske strani. Jama je zanimiva tudi zaradi domneve, da je prav v njej po brodolomu sedem let bival Odisej in da je prav tam žalostno ter z domotožjem hrepenel po Penelopi in Itaki.

Otok Mljet ima bogat avtohton gozdni pokrov, ki je do pred kratkim prekrival veliko površino obale Sredozemlja in ki se je dandanes le še redko kje obdržal v svoji izvirni obliki. Bogata vegetacija otoka, zlasti tista tretjina, ki je razglašena za naravni park, je Mljetu že v antičnem času prislužila naziv zeleni otok. Da še danes na Mljetu raste pet različnih vrst gozda, so najbolj zaslužni benediktinci. Ti so namreč kot dolgoletni fevdalni gospodarji otoka z Mljetom zelo skrbno gospodarili. Na primer, že pred koncem 18. stoletja so prepovedali naseljevanje zahodnega predela oziroma prav tistega dela otoka, kjer je danes večidel narodnega parka. Tako so se do danes ohranili ostanki sredozemskega pragozda, v sklopu katerega je tudi izvorni gozd črnega hrasta ali črnike, ki je danes prisoten le še v fragmentih, najbolj pa ohranjen kot nizki gozd v predelu Velike doline. V drugih predelih je gozd deloma zamenjan z makijo, divjimi oljkami, rogačem, pinijami, kamnitim svetom in s prostranim gozdom hitro rastočega samoniklega alpskega bora, ki je sčasoma prevzel primat nad rastlinjem drugačne občutljivosti. Poleg gozdov so na Mljetu biološko pomembna tudi druga bivališča: obalne peščene sipine, strme in visoke obalne stene, tiste v notranjosti otoka ter rastlinje obalnega grebena.

Vode Mljeta so še danes znane kot oceanografsko živo področje, nekoč priljubljeno bivališče sredozemske medvedjice. Sloviti francoski oceanograf Jacques Cousteau, ki se je ob Mljetu potapljal in raziskoval že pred štiridesetimi leti v morju okoli otoka, je izjavil, da je tamkajšnje morje eno najbolj čistih na svetu.

Na otoku so ob jezerih lepo urejene sprehajalne steze, ki vodijo tudi do naselij Ploče in Pomena ter do vrha Montokuc, od koder se ob lepem vremenu razprostira prekrasen pogled na celoten narodni park, Pelješac in na morje vse do Korčule.