V soboto 12. septembra se je v akvatoriju pred izolsko marino odvijala sedma Diplomatska regata. Kot vemo, se je ideja zanjo porodila leta 2003, odtlej pa je v začetku skromna regata prerastla v eno najbolj množičnih regat v tem delu Jadranskega morja.

Osnovna misel organizatorja je ta, da na jadralsko tekmovanje povabijo tudi vse diplomate, ki v Sloveniji zastopajo interese svojih držav, a ne le kot opazovalce ampak kot aktivne udeležence. Ker diplomati po pravilu nimajo svojih plovil, vsaj ne v Sloveniji, jim organizator z žrebom določi eno od jadrnic, ki se regate udeležijo. Povedano drugače, vsaka jadrnica dobi na krov vsaj enega diplomata (če je večja lahko tudi več), ta pa tako postane bolj ali manj aktivni udeleženec tekmovanja. Regata je tako bolj družabni kot športni dogodek, kajti z diplomati na krovu je treba biti, še zlasti v slabih razmerah, pazljiv in obziren, nemalokrat pa gre to tudi na škodo regatnega dosežka. Ne glede na to omejitev se jadralci radi udeležujejo Diplomatske regate, ki je vselej dobro organizirana in slovi tudi po svoji pogostitvi po regati.

Letos je tekmovanje potekalo že sedmič, vendar udeležba ni bila rekordna, kajti recesija je tudi v tem primeru delovala restriktivno. Tako vseh udeležencev ni bilo 1500 ampak približno 900, kar je še vedno impozantna številka. Na regatnem polju v obliki trikotnika se je med seboj pomerilo 95 jadrnic, ki so bile razvrščene v razrede ORC in Open.

Vremenske razmere so največkrat »krive« za dober ali slab razplet tekmovanja, tako smo v preteklih letih tekmovali v brezvetrju, zelo močni burji in tudi v dežju. Letos je bilo vreme jadralcem kar naklonjeno, pa čeprav je sprva kazalo bolj slabo. Močna burja predhodnih dni se je umirila in bilo se je bati bonace oziroma rahlih vetrov. V resnici sam štart ni bil prav obetaven, a je veter tokom regate nekoliko pojačal, čeprav ni presegel 10, 12 vozlov. Bil je pisan bolj na kožo regatnikm kot pa potovalnim jadrnicam in to se je na koncu tudi poznalo. Po štartu ob 13. uri je sicer kazalo, da bodo do 17-ih, ko naj bi se regata zaključila, vse jadrnice prejadrale predpisano pot, a se to ni zgodilo. Skozi cilj je prišla le približno tretjina udeležencev, vsi drugi so se morali sprijazniti z odstopom.

Med najboljšimi ni bilo velikih presenečenj in sicer v nobenem od razredov, da je bila absolutna najhitrejša Maxi Jena, pa je tudi bilo jasno že vnaprej. Veliki viharnik ji ni mogel biti kos, hrvaška Shining, ki bi z nekaj sreče lahko krojila vrh, pa je že na štartu »zamočila«.

No, za večino je tako ali tako veljalo, da je pomembno sodelovati ne zmagati in tako so bili na nek način zmagovalci vsi, ki so prišli skozi cilj.

Ob 18. uri se je začela podelitev priznanj, natančneje po imenitni večerji, ki jo je pripravil organizator. Vzdušje je bilo kot vselej prijetno, ob glasbi pa se je družabnosti veselilo nekaj sto udeležencev. Med njimi ni bilo treh slovenskih ministrov. Gospoda Samuel Žbogarja, zunanjega ministra, gospoda prometnega ministra Patrick Vlačič in gospoda Lukšiča, ker so jih k hitremu povratku klicale druge obveznosti.

Kakorkoli že, prireditev, ki je organiziral Jadralni klub Veter pod vodstvom gospoda Branka Avguština, je uspela, bo pa prav, če organizator v prihodnje razmisli o nekaterih spremembah te »mamutske« prireditve.