Paradižnik in origano naredita jed italijansko, vino in pehtran francosko, kisla smetana rusko, limone in cimet grško, sojina omaka kitajsko, česen pa naredi jed dobro.

Alice May Brock, avtorica kuharskih knjig.

Česen (Allium sativum) sodi v družino lukovk, njegovi bližnji sorodniki pa so čebula, šalotka, por in drobnjak. Je drobceno, a hkrati eno najbolj dragocenih daril narave, ki ga nekateri imenujejo dišeč biser, spet drugi pa smrdeča roža.

Ni še dognano, ali izvira iz osrednje Azije ali iz sibirskih step, znano pa je, da so ga začeli prvi gojiti na Kitajskem že pred več kot 5.000 leti. Od tam se je nato razširil najprej do Egipta, nato v Grčijo, od tam pa po vsem Sredozemlju.

Danes po svetu gojijo preko 300 sort česna. Daleč največja proizvajalka je Kitajska, ki proizvede kar 77 % svetovne proizvodnje, sledijo pa ji Indija (4,1 %), Južna Koreja (2 %), Rusija (1,6 %) in ZDA (1,4 %).

Zgodovina

Ljudje česen poznamo že tisočletja. V pradavnini smo ga najprej uporabili kot zdravilno bilko, pozneje pa vse bolj tudi v kulinariki. Bil je priljubljena in pogosta hrana preprostih ljudi, sužnjev, vojakov in mornarjev, ki so opravljali težka dela, pozneje pa vse bolj tudi višjih slojev.

O česnu je veliko zgodb, ki kot njegove korenine segajo globoko v zgodovino. Zapisi pravijo, da je bil česen priljubljen na Kitajskem, precej pa tudi v starem Egiptu, kjer so ga ob težaškem delu pri gradnji piramid uživali sužnji, faraoni pa so o njem imeli celo tako visoko mnenje, da so jim ga v grobnice dajali kot popotnico za zagrobno življenje. Vonj po česnu ni motil niti slavnega Tutankamona, saj so arheologi tudi v njegovi grobnici našli ostanke česna.

V stari Grčiji so česen ob navadnem ljudstvu množično cenili tudi športniki, ki so ga že na prvih olimpijskih igrah uživali kot poživilo oziroma doping. Zagotovo je imel česen rad tudi Homer, saj ga je vsadil tudi v Odisejo, ki opisuje, da naj bi se slavni bojevnik in mornar Odisej rešil nadležne Kirke tudi s pomočjo uporabe česna.

V starem Rimu je Plinij priporočal česen v 40 terapijah, proti koleri, kugi, tifusu, driski, vnetju pljuč in glavobolu. Galen je česen obravnaval kot zdravilo za vse bolezni. Česen sta oboževala tudi Katon in Ciceron.

Česen so po Evropi, ob koncu srednjega veka, razširili križarji, od koder se je nato preselil v Ameriko, kjer ga danes največ gojijo v Kaliforniji.

V ZDA do prve tretjine prejšnjega stoletja ni bil v rabi pri višjih slojih, temveč le pri revnem delavskem razredu. Bogati so nad česnom vihali nosove in ga imenovali: smrdeča sapa, Bronx vanilla in Italian perfume. Tik pred 2. svetovno vojno pa se je zadeva spremenila. Česen so prepoznali tudi petičneži in ga vključili kot pomembno sestavino v vsakodnevno prehrano.

Da je bil česen v zgodovini različno in slikovito poimenovan, priča tudi naziv iz 1. svetovne vojne. Takrat so namreč zaradi velikega pomanjkanja zdravil vojakom čistili rane s česnom, temu načinu oskrbe pa so rekli »ruski penicilin«.

Česen je omenjen tudi v bibliji, v islamskem svetu pa ga je kot zdravilo priporočal sam Mohamed. V indijskih Vedah je opisan kot božja bilka, taoisti pa verjamejo, da česen krepi pomembno življenjsko ali či energijo.

Česen in vraže

Česen je bil in je še prisoten v mnogih magičnih obredih in vražah. Stari Izraelci pa so ga uporabljali za odganjanja zla, Korejci pa so se ga radi napokali pred potjo po planinah, saj so verjeli, da česen odvrača tigre.

V antični Grčiji pa so ga babice uporabljale za varovanje novorojenčkov pred grdo usodo, v Rimu pa za blaženje pijanskih delirijev in norosti.

Skandinavci so svojim konjem in kravam česen obešali okoli vratu, da jim ponoči ne bi škratje sesali mleka ali jih kako drugače onesrečili.

Transilvanski kmetje so obešali vence česna nad okna in vrata, da bi od svojih domačij odvrnili vampirje.

Podobna verovanja so bila prisotna tudi na naših prostorih. Naši predniki so namreč verjeli, da česen preganja vampirje, volkodlake in drugo zalego. Skrbne mamice so pod blazine dojenčkov polagale strok česna kot zaščito pred zlimi vplivi. V Prekmurju so verjeli, da če na Lucijin god natakneš česen na žico in ga pritrdiš na hišni prag, bo pri hiši dosti jajc in perutnine.

V našem delu Evrope je bilo vsekakor najmočnejše verovanje, da česen pomaga v bran proti hudiču, volkodlakom in vampirjem. Ob tem si lahko zastavimo kar nekaj vprašanj: Zakaj česen, ne pa na primer kakšna druga bilka z močno a prijetnejšo aromo? Zakaj le proti tem grdim peklenskim stvorom, ne pa proti še bolj nevarnim grdavsom, kot so zlobni fevdalci, davkov željni politiki, otrokoljubni cerkveni dostojanstveniki, vojni dobičkarji ali tajkuni in drugi krvosesi?

Odgovor je morebiti v prastari zgodbi oziroma prerokbi o Armagedonu, s katero teokrati strašijo ljudi še danes. Prerokba napoveduje, da bo poslednji vampir, torej eden od bolj divjih bojevnikov Satana, premagan v Armagedonu šele takrat, ko bodo Jezusovi vitezi z neba spustili žarečo svetlobo in ko bo nadangel Gabrijel Satanu v usta zatlačil glavico česna. Satanu se bo zaradi močnega česnovega vonja in okusa grlo krčevito skrčilo, nakar bo Satan v najstrašnejših mukah izdihnil. V enakih mukah bodo dokončno pogubljeni tudi njegovi zlobni prijatelji, torej vampirji. Vsi skupaj bodo namreč poginili tako, da jim bodo boleče razpadla pljuča, saj bo česen v njih pritegnil eter in tako v njihovih telesih izzval tudi poslednje bitje njihovih src in mračnih duš.

Ker se prerokba o Armagedonu o dokončnem obračunu s hudičevimi barabini še ni uresničila, se ti »zlotvori« seveda še vedno skrivajo med nami, torej velja staro izročilo še dandanes. Zatorej, v vsaki kuhinji je vsekakor dobro imeti vsaj malo česna.

V krščanski mitologiji velja tudi, da je potem, ko je Satan izginil iz rajskega vrta, česen zrasel tam, kjer je zlobnež stopal z levo nogo, kje je stopal z desno nogo pa je zrasla čebula.