Slovenci se radi označujemo kot pomorski narod in to v marsikaterem pogledu tudi smo. Ampak prav pomorske literature nimamo veliko. Nekaj potopisov, dnevnikov v knjižni obliki, in nekaj literature, kjer z zapisi o morju prednjači Mate Dolenc.

>> Naročite knjigo zdaj

O Harryju in Jakobu je po dolgem času spet ena od knjig z morsko vsebino, napol literatura napol dnevnik, deloma izmišljena, deloma resnična in napisana tako, da bi bilo izmišljeno lahko tudi resnično, resnično pa izmišljeno. Napisal jo je urednik revije Val navtika Uroš Gabrijelčič.

Vendar pa knjiga ni samo to, ni samo niz 18 zgodb ampak je neke vrste slikanica, saj med branem ponuja pomoč domišljiji s 30 risbami in več kot 20 vinjetami Francija Nemca. V tem smislu je dokaj redek pojav v naši beletristiki.

V knjigi objavljeno so predvsem zgodbe, dogodivščine dveh fiktivnih, se pravi izmišljenih junakov, ki pa so takšne, da bi se tudi zares lahko zgodile. So podobne zgodbam, ki si jih jadralci pripovedujejo ob vrčku piva ali kozarcu vina. In prav takšne kot so, bodo morda vzpodbudile bralca, da si osveži svoje spomine na svoja potepanja po morju in jih morda obnovi za naš kolektivni morski spomin.

Knjiga se začne z brodolomom, a se v nadaljevanju povrne v zgodovino pred tem za oba junaka usodnim dogodkom, konča pa z njunim jadranjem v sončni zahod, kjer se bralcu izgubita v prihodnost.

Naslov: O Harryju in Jakobu
Podnaslov: Morske zgodbe za manj odrasle odrasle
Avtor besedila: Uroš Gabrijelčič
Avtor ilustracij: Franci Nemec
Število strani: 192
Format: 165 x 235 mm
Vezava: Trdovezana

Maloprodajna cena z davkom znaša 29 €, v kar je vštet DDV!

Naročilom preko Valove spletne strani priznavamo 15% popusta, tako da znaša cena z davkom 21,75 €!

Način naročila

možnost: Naročilo s svojimi podatki in z obveznim pripisom: Nepreklicno naročamo knjigo O Harryju in Jakobu po ceni 21,75 €, v kar je všteta tudi poštnina!

Plačilo po predračunu ali po povzetju pošljite na e-naslov: narocniki@val-navtika.net.

Naročilo lahko pošljete preko Internetne strani: www.val-navtika.net !

Za vse dodatne infotmacije smo vam na voljo po telefonu 031 340 350 ali 01 283 94 99 ter na elektronski pošti: barbara@val-navtika.net

Predgovor avtorja

Zgodbe o Harryju in Jakobu so dolgo ležale v predalu tistega, ki jih je zapisal. In potrpežljivo čakale na svoj trenutek. Poleg zametkov pesniške zbirke, zapiskov s Krasa, fragmentov kaj različnih fiktivnih zgodb in začetka romana o egipčanski kneginji Senui. In pri tem niti porumenele niso, ker jih je avtor hranil v elektronski obliki.

Ampak od vseh hranjenih drobcev njegovih ustvarjalnih naporov je bila le pripoved o Harryju in Jakobu kolikor toliko zaključena celota. Bila je skoraj dokončana in takšna je bila 20 let!

Avtor je zapisano občasno jemal iz predala, prebiral in vračal nazaj.

A nekega dne se je v trenutnem vzgibu odločil, da zgodbe dokonča, potegne iz teme v svetlobo in ohrani v enem od najbolj tradicionalnih medijev svojega časa, v knjigi.

V 18 poglavij razdeljena knjiga ni klasičen potopis, pa tudi čista literatura ne. Je nekakšna kombinacija ladijskega dnevnika in deloma resničnega deloma izmišljenega dogajanja ter napisana tako, da bi izmišljeno lahko bilo resnično in obratno.

Zgodbe so bile skoraj v celoti zapisane leta 1992 za potrebe revije Val navtika. Ampak šele letos so si pridobile dokončno podobo in avtorjevo dovoljenje, da ugledajo luč sveta.

In ker so opazno opremljene z ilustracijami in vinjetami, so nekakšna slikanica za odrasle. Ali bolje, za manj odrasle odrasle, s čimer avtor ni mislil nič slabega. Je pač istega mnenja kot Pika Nogavička, da odraslost ni nujno dobrina.

In to je to in je vse.

Avtor

Vile na Dugem otoku

Posadka WHITE LADY je po tem, ko so izkrcali Gregorja, premec usmerila proti jugu in pokazali so hrbet Susku, tej mivkasti potički sredi morja. Nekaj časa so molčali, zatopljeni v svoje misli, Jakob pa je medtem krmaril in lovil v jadra ugašajoče vetrove maestrala. Sonce jih je grelo v hrbet, vendar zdaj že brez prave moči. Harry je edini še strmel v otok, ki so ga zapuščali in ki je vse bolj bledel in se stapljal z obzorjem.

V zraku je viselo vprašanje, kam zdaj. Pravzaprav je Jakob to vprašal prijatelje z očitnim namenom, da jih zbudi v sedanjost, saj odgovora ni potreboval. Jadral je proti otočku Iloviku, kajti ta je bil blizu in za povrh se je rad ustavljal v gostilnici na obali in z domačini izpil kakšno steklenico rdečega. Ko je že kazalo, da se nihče ne bo odzval, se je Harry obrnil v kokpit, vstal in se odpravil proti kabini. Preden je docela izginil v njej, je prek rame navrgel Jakobu: »Grem pripravit špricar, je dolga do otoka dolgega.«

Ko je Jakob slišal, da njegov prijatelj predlaga jadranje do Dugega otoka kakšnih 30 milj daleč, je zagodrnjal: »Tri dni že pošteno ne spim, zdaj pa naj se še četrto noč cijazim. Pa še vreme, vrag si ga vedi, kakšno bo!«

»Vreme bo v redu, bo zapihal burinček in nas, kot bi mignil, odpihnil do pravljično lepega zalivčka Sakarun, kjer se enkrat na leto v jasni, biserni noči nage vile v njem namakajo. Mislim, da je prav danes ta noč ... Te bom zbudil, ko pridemo tja, če češ!«

Jakobu je ponudil steklenico in mu svetoval: »Dobro potegni, boš videl, da bo šlo!«, pa ni bilo jasno, kaj je mislil s tem.

Potem je v bolj resnem tonu razložil svojo misel, da se jim namreč mudi na jug, da je pred njimi še toliko krajev, ki so jih sklenili obiskati, da bi potrebovali dopuste naslednjih petih let, če bi jih hoteli vse obiskati, pa še ni rečeno, ali bi jim uspelo, ker se nič ne ve, ali ne bodo naleteli na še kakšnega norega malarja, ki bo Jasni zmešal glavo, da jo bodo morali spet čakati in se motoviliti po usmrajenih mandračih in ...«

»Utihni že, zaboga,« ga je pri­jazno nahrulil Jakob, in pripravi vse potrebno. To o burinu pa si imel kar prav,« je še dodal bolj zase.

Ko je bilo to odločeno, je posadko zajela veselost, ki se je kazala v vročičnih pripravah na nočno plovbo. Pluli so počasi, pa kaj, pomembno je, da naprej, bodo že kam prišli. Sklenili so, da bodo povečerjali, še preden se znoči, nato pa pripravili kokpit za preno­čevanje.

Noč je prišla počasi, komaj opazno, saj je dnevno zamirajočo svetlobo nadomestila zgodnja, skoraj polna luna. Sicer ni bilo povsem jasno, vendar so redki srebrno ožarjeni oblaki še dodatno osvetljevali morsko površino. Burin se ni izneveril, vendar ni bil močan, zato so pluli počasneje, kot se je nadejal Jakob.

»Jasno je, da boš zamudil polnočni ples tvojih nagic v Sakarunu, Harry, in to na edino noč v letu,« ga je podražila Jasna. »Res smola,« je dodala nagajivo in stegnila roko za špricar.

Harry si zastran tega očitno ni delal sivih las, ampak je dejal: »Si bom že kako pomagal, sicer pa, ali vas zanima izvedeti, kako je s to rečjo? Lahko vam povem. Z vilami namreč.«

»Povej, da boš srečen,« je z narejeno vdanostjo v usodo zavzdihnil Jakob, ko je spre­videl, da se ne bo mogoče izogniti zgodbici. Drseli so vzdolž otoka Premude, prav blizu luči majhne obmorske vasice, ko je Harry začel svojo pripoved, potem ko se je tako krepko odžejal, da je Jakoba zaskrbela dolžina zgodbe.

Vele Srakane

…. Posadka se je vrnila v pristan prijetno vročičnih glav in ni prav nič slutila, kaj jim pripravlja noč ....

Sklenili so, da bodo prespali na obali, na majhni peščeni plaži. Harry, ki je nameščal ležišča, jih je primerno razvrstil ter poskrbel, da so bile Pavlove steklenke blizu. Ko so polegli, so pod jasnim zvezdnim nebom še dolgo žuborele njihove navdušene besede. Preveval jih je prvobitni raziskovalni gon, mik neznanega, nerazumljivega in skriv­nostnega. Zabavno, le nekaj milj proč od še vedno odprtih barov in diskotek turistično prenapolnjenega Lošinja, katerega sij neonskih svetilk se je po etru prebijal prav do njih. Harry, ki se je počutil še posebno podjetnega, se je obrnil k Jasni, ki je edina še budna ležala blizu njega, vendar se je ob prihodu novega dne moral zadovoljiti z »Lahko noč, Harry!«, kar je nedvo­umno dokazovalo, da je dan osvajanj nepreklicno mimo.

Gregor, ki je prespal pri Pavletu, je še pred svitom zbudil Jakoba, na katerega je Pavle že čakal v čolnu. Sunkoma je vstal in urno stopil do morja, da si oprha glavo in prepodi vinske mušice, ki so gnezdile v njej. Še preden sta se odpravila, je Gregor, ki je zlezel v še toplo Jako­bovo spalno vrečo, zasmrčal. Kričanje, topotanje, razbijanje in preklinjanje, vsakršno divjanje v Gregorjevih sanjah je lastnika sanj prisililo, da je, ko se je komaj dobro ugnezdil v svojih prividih, izstopil iz njih. Toda tudi potem, ko je napol sedel in se razgledoval okoli sebe, kričanje ni prenehalo. Ugotovil je, da silno razburjanje prihaja iz vasi in da se mu ves direndaj ni le sanjal. Zdelo se mu je, da je razločil besedico vatra in takoj se je odločil, da v eni od treh spalnih vreč poišče Harryja. To se mu je posrečilo šele pri tretjem poskusu. In ko je tudi Harry doumel, kaj mu skuša dopovedati, so se odločili za delovanje. Vstali so, se na hitro osvežili v morju in se odpravili v vas. Toda vpitja v vasi ni bilo, razburjeni glasovi so prihajali bolj s severnega dela otoka, kamor je, po glasovih sodeč, odšla večja skupina ljudi. V tistem trenutku so tudi že zavohali dim ...

Brodolom White Lady

… Nasedanje je Jakoba doletelo na sprednjem delu jadrnice, v bližini jambora, ki se ga je ob sunku oprijel. Harry je bil ta čas v kokpitu, kjer si je zaman prizadeval obuditi motor k življenju, a kot rečeno brez uspeha. Ob trčenju sta jadralca reagirala domala enako: na videz otrpla sta mrzlično razmišljala, kaj storiti v položaju, ki jima je bil povsem jasen. Misli so bliskovito potovale po njunih možganskih kanalih, vendar ju nobena ni zadovoljila, bile so neuporabne. Ko sta to ugotovila, sta se skoraj sočasno odločila za pogled v kabino, kjer ni bila prižgana nobena od svetilk. Prvi se je skozi bokaport zrinil Jakob, prižgal svetilko na stropu in se zazrl pod podnice. Prav nič presenečen ni bil, ko se je v režah med posameznimi podnicami zasvetlikalo z občasnimi pobliski, v katerih se je na vodi zrcalila stropna svetilka. Bilo je nedvomno in dokončno, v barko je vdirala morska voda, in to tako hitro, da se je iznad podnic pokazala še preden je Harry sestopil v kabino. Spoznanje nanju ni napravilo posebnega vtisa, čeprav bi to lahko upravičeno pričakovali. Iz zelo preprostega razloga, bila sta v šoku.

Reagirala sta šele po minuti tihega opazovanja dogajanja. Molk je prekinil Harry, ki je počasi dejal: »Na obalo morava, čim prej, pa dokumente in denar vzemiva s seboj, pa kakšen kos obleke zavijva v polivinil, da naju na obali ne bo zeblo.« Jakob mu ni odgovoril, a ga je očitno slišal, saj je začel samodejno iskati obleko in pripravno, dovolj veliko vrečko.

Čez minuto ali dve sta bila že zunaj, voda v notranjosti pa je bila že skoraj pol metra visoko in večina uporabnih stvari že pod gladino. White Lady se je zdaj manj majala, bila pa je vse bolj nagnjena, da je bilo težko stati na njej. Mornarja sta vrgla še en pogled v kokpit, nato pa sta se s tistim, kar sta mislila vzeti s seboj, pognala med valove. Roke sta držala visoko v zrak in se z nogami prebijala proti kopnini. Napor ni bil prehud, kajti bila sta v dokaj plitvi vodi in kmalu sta pod nogami začutila trdna tla. Na obalo sta se prebijala dodobra premočena do pasu in še malo više. Ni ju zeblo, ali bolje, mraza nista zaznala, kajti misel na rešitev je bila močnejša in ju je usmerjala na obalo, ki sta jo hitro dosegla. Z rokami sta si pomagala prek prvih skal, ob katere so pljuskali valovi, da so bile vse mokre in spolzke. S težavo sta se povzpela na vrh in se takoj, ko sta se znašla na ravnem, obrnila proti pomolu. Prvo, česar nista ugledala, pa bi morala, je bil jambor, kar je bil jasen znak, da se spodaj dogaja tragedija. Pospešila sta proti koncu pomola, na samem robu obstala in se zazrla navzdol. Ker sta ves ta čas molčala, bi težko zapisali, da sta onemela, je pa res, da jima je prizor vzel sapo. Bil je neverjeten, skoraj tako neverjeten kot njuna smrt ...