Na tradicionalni regati Transat Jacques Vabre, ki je sledila trgovski poti kave med Francijo in Brazilijo, tokrat pa je bil cilj regate v Kostariki, je letos sodelovala tudi ena Slovenka.

Regato treh jadralnih razredov, IMOCA (open 60), multi 50 in open 40, ki je teoretično dolga 4.730 morskih milj (8.760 km) in namenjena le dvočlanskim posadkam, je prva prejadrala posadka Jean Piere Dick-Jeremie Beyou na open 60 jadrnici Virbac-Paprec 3, ki je za prečenje Atlantika med Francijo (Le Havre) in Kostariko (Puerto Limon) potrebovala 15 dni, 18 ur in 14 minut.

Posadka jadrnice Gust Buster (Akilaria 40), v kateri sta tekmovali Nemka Anna Renken in Slovenka Jakica Jesih pa se je žal morala zaradi okvare zateči na Azore, kjer sta čez nekaj dni odstopili. Jesihova je domov poslala naslednje obvestilo: "Prve dni letošnjega Transata Jacques Vabre je zaznamoval globok ciklon, ki se je raztezal čez cel severni Atlantik in zaradi katerega je bil z nedelje, 30. 10. na sredo, 2. 11. prestavljen tudi štart. V prvem tednu smo naleteli na kar pet front, ki so si sledile ena za drugo, tako da vmes ni bilo veliko časa za počitek, večina od njih z vetrovi okoli 35 vozlov, dve z vetrom preko 40 vozlov in valom okoli 6 metrov. Z Anno sva jadrali na povsem novi Akilarii RC2, ki je bila splovljena avgusta letos in na kateri sva pred štartom naredili zgolj okoli 500 milj, potrebnih za kvalifikacijo na TJV. V konkurenci slovitih jadralskih imen najin cilj ni bil visoka uvrstitev, ampak promocija ženskega offshore jadranja na področju Srednje Evrope - v Nemčiji, Avstriji, Švici, Hrvaški in Sloveniji - na področju, ki ga pokriva najin generalni sponzor Celox kot distributer jadrnic Akilaria. Ker se je projekt odvil zelo na hitro, saj me je Anna s ponudbo za sodelovanje v edini povsem ženski posadki na letošnjem TJV kontaktirala šele konec avgusta (prej se je z Angležinjo Hannah Jenner (40 Degrees) pripravljala za sodelovanje na Global Ocean Race, pa se je njun sponzor v zadnjem hipu umaknil in njun projekt je splaval po vodi), nisva imeli veliko časa za trening ali spoznavanje barke, kar je prav tako razlog, da sva k regati pristopili konservativno.

Glede na razmere se je to izkazalo za smiseln pristop, saj je večina jadrnic, ki so se takoj po štartu ambiciozno zagnale v močnejše vetrove, morala zaradi poškodb odstopiti. Ko je bila pred nama samo še zadnja od napovedanih front, midve pa okoli 100 milj pred Azori, sva ugotovili, da nama je odpadel lev krmilni list. Jadrnico sva v upanju, da jo bomo uspeli v najkrajšem času nadomestiti, usmerili proti Ponta Delgadi na otoku St. Miguel, hkrati pa že z jadrnice preko satelitskega telefona pognali akcijo dostave novega krmilnega lista. Na žalost dostava na otoke sredi Atlantika ni tako preprosta ali hitra, kot sva si želeli, in ko je postalo jasno, da krmilni list ne bo tukaj vsaj do tega petka, mogoče pa celo do naslednjega ponedeljka, sva po posvetu s Celoxom in direktorjem dirke Jeanom Maurelom objavili svoj odstop. Na Azore sva prijadrali s približno 180 miljami prednosti pred Partouchem in z ne veliko zaostanka za italijansko ekipo Hip Eco Blue, kar naju je še vedno držalo v igri. Odriniti z enim tednom zaostanka, v katerem so ostale ekipe napredovale za okoli 1.000 milj, ne bi bilo več smiselno.

Za nama je deset zelo napornih ter fizično in mentalno zahtevnih dni na vodi, zato sva ob odstopu zaradi tehnične težave še toliko bolj razočarani. Od Azorov dalje bi bilo jadranje veliko prijetnejše in lažje. Vseeno je bila izjemna izkušnja, iz katere sva se obe ogromno naučili. Zahvaljujeva se vsem, tudi številnim prijateljem na Hrvaškem, ki ste naju bodrili in podpirali najino dirko. Velika hvala tudi Šimetu Stipaničevemu za treninge in številne koristne nasvete iz prve roke."