Reportaže | Val 157
Kajak pozimi
Avtor: Dejan Ogrinec
Foto: Dejan Ogrinec

Konec novembra, skoraj sredi zime, se na pesku zaliva Baška na otoku Krk odpravljam na vodo. Napoved je govorila o soncu in prijetnih temperaturah ozračja, realnost pa je kazala na jekleno sivo nebo in kot olje gladko morje. Temperatura zraka ne prav poletna in morja na srečo še ne zimsko šokantna.

Ko sva se iz Baške približevala zloglasnim Senjskim vratom, ki jih definira otok Prvič, nehotena blokada vsem huronskim razbijanjem burje iz Velebita, me je razbita obala okoli prehoda opominjala na vse tiste nepreštevne valove, ki so jo obrusili, in sol, ki se je skozi stoletja nalagala in obdelovala kristale, katere je veter vkljub svoji mehkobi tudi zbrusil v mikrosvetove. Znana Vrata, povezava med otokoma, s tisto svojevrstno in nekakšno surovo lepoto, kjer dobesedno začutiš izpostavljenost in nebogljenost, so mi kot vedno zbujala mešane občutke, navkljub oljni tekočnosti morja in pomanjkanju kakršnih koli sapic. Vrata so pač le Vrata. Za priklonit, pa čeprav so bila tistega dne samo nenevarna odprtina za naprej, v večje širjave predela morja južnega predela otoka Krk.

Čuden občutek tesnobnosti ali nekaj temu podobnega me je zapustil šele na obali Prviča, ob kateri sva drsela po posebej težki in leni površini vode, ki lahko jo naredi samo zima, in se usmerila na Grgur. Lepota tega miru, te neobičajne steklene površine, v kateri vse, kar je nad gladino, odseva v posebnih lomih svetlobe, je neopisljiva. Možno jo je samo doživeti. Na trenutke lahko človeka v kajaku to stekleno odsevanje okoli tako zbega, da se preprosto podre notranje ravnotežje in šele s pomočjo vesla si ga pridobiš nazaj. Na barki je to bistveno lažje. Ni tega neverjetnega občutka praznine. Barba ribiške barke gleda v daljave obzorja in mu je vsaj s tem nekaj v oporo. Kajakaš pa gleda v vodo, da mu še bolj zbega občutek stabilnosti. V ozadju visi nad to gladino šipe otok Prvič, ki lovi zadnje žarke zimskega sonca. Na hitro deluje podobno, kot kakšne ledene gore Grenlandije. Enako surov, enako mističen in enako nevaren. Kot ledene gore, ko nikdar ne veš, kaj vse se skriva pod njimi ali okoli njih.