Posadka, ki je jadrala za portoroški Ocean Racing Club pod taktirko avstralsko-nizozemskega krmarja Mitcha Bootha, v kateri je bil le en slovenski jadralec, domačin Tomaž Čopi, je osvojila prvi naslov svetovnih prvakov v tem atraktivnem jadralnem razredu.

Extreme 40 so dvanajstmetrski dvotrupci, skoraj bi lahko zapisali, da so povečane kopije olimpijskih katamaranov tornado, seveda pa temu primerno tudi hitrejši. Eden "krivcev", ki so zasnovali ta, le dobra tri leta star jadralni razred in jadrnico, je prav Mitch Booth, jadralec avstralskega rodu, ki je nekaj časa preživljal tudi v Portorožu, trenutno pa živi na Nizozemskem. Po treh letih tekmovanja teh presenetljivo gibčnih dvotrupcev se je prvo svetovno prvenstvo odvijalo prav v Portorožu, kar gre pripisati dobrim zvezam direktorja in ustanovitelja The Ocean Racing kluba (TORC) s sedežem v portoroškem hotelu Kempinski Palace, v Portorožu živečega Avstralca, gospoda Mike Reardona.

V Portorožu je resda tekmovalo le šest posadk iz: Slovenije (Mitch Booth/The Ocean Racing Club), Velike Britanije (Shirley Robertson/Team Kempinski), Avstrije (Roman Hagara/Red Bull Extreme Sailing), Francije (Andreas Hagara/Team Petras), Nizozemske (Pim Niewenhuis/Team Iwc) in Madžarske (Roland Gaebler/Team Nokia), a vendar tako čudovite jadralske druščine že lep čas ni bilo pri nas. Če izpostavimo le nosilca dveh zlatih olimpijskih odličij - Shirley Robertson (Sydney 2000/evropa, Atene 2004/yngling) in Romana Hagaro (Atene in Sydney/tornado), ki je tudi tokrat na mreži katamarana kot taktika imel ob sebi svojega olimpijskega flokista, Hansa Petra Steinacherja. Dve olimpijski odličji je na tornadu osvojil tudi Mitch Booth (leta 1992 bron in leta 1996 srebro), ob tem pa še deset naslovov svetovnega prvaka. Vrsto jadralskih zvezdnikov pa smo našli prav v vseh posadkah. Piranski zaliv je posadkam ponudil izvrstne jadralne pogoje s pravšnjo mero vetrovnih zasukov in pasti, da so taktiki imeli dovolj dela, gledalci pa kaj videti. Treba je vedeti, da se te izjemne jadrnice zelo hitro odzovejo na vsako najmanjšo spremembo vetra, tako da se razvrstitve med regato hitro menjajo, kar tem daje dodatno privlačnost. V Piranskem zalivu smo videli 12 regat v obliki palice, ki so bile postavljene zelo blizu obale in tako lepo popestrile dogajanje v zalivu. Poslastica za posadke pa je bila še navigacijska regata, ki je potekala ob slovenski obali z eno etapo do Kopra in drugo nazaj do Portoroža. Takšnih regat sicer te posadke niso vajene, lepo vreme in čudovita scenografija obalnih klifov ter slikovitih mestec: Pirana, Izole in Kopra, kjer so jadralci in gostje imeli tudi kratek oddih in okrepčilo, pa je bila pika na "i", saj so vsi udeleženci po tej zagotovili, da se bodo sem zagotovo še vrnili.

Ob začetku tekmovanj in tudi pozneje, ko so nanizali kar šest zmag in štiri druga mesta, je kazalo, da je posadka Romana Hagare korak pred drugimi. A vendar so se kmalu "zbudili" tudi v posadki, ki jadra pod slovensko zastavo, z zmago v tretji "palici" in prvi navigacijski regati. Po teh pa so zmage nanizali še v štirih regatah. Po trinajsti in predzadnji preizkušnji so imeli dve točki prednosti (75) pred avstrijsko posadko Romana Hagare (73).

Po več dneh mornika, ki je značilen veter ob stabilnih vremenskih razmerah na severnem Jadranu, pa so lahko posadke okusile še bolj krepko burjo, ki jo je na predzadnji dan zakuhala mimoidoča vremenska fronta. Pri dobrih dvajsetih vozlih vetra so se na regatno polje odpravile le štiri posadke. V danih pogojih je največ pokazala Shirley Robertson, ki je bila jadranja v danih pogojih najbolj vešča. Drugo mesto je do konca držala posadka Red Bull, kateri se je vse do konca zadnje regate obetala skupna zmaga, saj je zaradi vrste taktičnih napak lokalna posadka krepko zaostajala in jadrala na četrtem mestu, vse do zadnje stranice. Vendar smo v zadnji stranici 14. regate prvega svetovnega prvenstva tega razreda bili priče preobratu, saj je slovenska jadrnica "čudežno" nadoknadila velik zaostanek za tretjo nizozemsko posadko IWC in v cilj prijadrala mesto za drugouvrščeno posadko Romana Hagare, ki je že slavila zmago, a le čez nekaj trenutkov ostala brez sape. Kdo ve, če ni šlo čudeža pripisati kolegialnosti posadke IWC, katere krmar Pim Nieuwenhuis je sicer standardni član posadke (trimer) Mitcha Bootha, v kateri je tekmoval že na naslednji regati letnega ciklusa, v Cowesu (www.extremesailingseries.com).

Ko smo se nedavno pogovarjali z ustanoviteljem The Ocean Racing kluba (Val 150), smo zapisali, da je s tem luksuzni hotelski objekt dobil vsebino, vendar ne moremo mimo domačih klubov, ki orjejo ledino jadralnega športa na obali, katerih člani so se kalili na ničkoliko jadralnih prireditvah najvišjega svetovnega in evropskega ranga. Tako tudi visokozveneči naziv kluba z mednarodnimi koreninami, TORC, modernega hotela Kempinski Palace, ki je resda naredil vtis na udeležence tega svetovnega prvenstva, ne bi zadostoval brez izvrstnih strokovnih kadrov iz domačih jadralskih logov. Zato tudi tokrat velja pohvaliti regatni odbor portoroškega jahtnega kluba, ki je delo na morju izvrstno izpeljal pod taktirko Bojana Galeta.

MG