Ostre deževne kaplje bičajo obraz, ko me dobrih 35 vozlov jugovzhodnika skupaj s srfarsko desko pod nogami žene preko razpenjenih priobalnih valov. Vidljivost je skoraj nična, temno sive zavese dežja kar požirajo položno obalo, oddaljeno vsega nekaj sto metrov izza mojega hrbta.

Držeč za lok v rokah začutim, da reful vetra, ki mi polni majhno jadro z energijo, popušča in deska izgublja hitrost. S sočnimi kletvicami lajam v refulast veter, ki je in ni, je in ni … ko ga najbolj rabiš, pa popusti. Na prvi zunanji liniji lomečih valov se mi ustavljajoča deska potopi pod nogami. V istih sekundah mi pred očmi začne rasti zid morja, ki se kar viša in viša, medtem ko se mu brez pogona v jadru približujem. Ne bo mi uspelo skočiti čez. Ne uspe mi.

Pralni stroj

Dobre štiri metre sivo rjavega morja se navpično postavijo pred menoj, pogled uprem tja nekam navzgor čez vrh jambora, greben postaja vse svetlejši, ko umazano bele pene zarjovejo in me poteptajo. Kar posesa me v rolo, z ne vem katero roko se še držim opreme, nagonsko hlastnem za zadnjim grižljajem zraka, ko se začne rodeo. Pralni stroj. Pred očmi se stemni, kot plaz snega, tako zrušen val na vso moč goni gmoto morja proti obali. Na licih, v nosu, očeh prasketa na tisoče mehurčkov, kaj je zgoraj in kje je dno, ne vem, mrzel Atlantik curkoma prodre pod neoprensko kapuco in dalje pod obleko. Valeče se morje vleče opremo z neznansko silo proti obali, še se je oklepam, a ker val ne popušča, jo spustim. Zmanjkuje zraka. Treba je najti gladino! Kje pa je, še vedno ni jasno. Oprema ni več važna, hočem zrak. Sprva plavanje v neko smer, morda proti dnu, ne vem, preide v mahanje z vsemi štirimi in suvanje glave naprej. Ali gor ali dol. In se zasvetlika, za kanček sekunde dvignem usta iz penastega morja, narahlo vdihnem in čezme zgrmi naslednja gmota, ki me spet posesa v rodeo … in sekunde postanejo minute in kar traja in traja. Štirje gorostasni valovi me naposled le izpustijo, da vdihnem celo tri- ali štirikrat, se zavem, v kateri smeri je kopno in iz katere smeri prihajajo horde valov. Prežeč na novo bližajočo se serijo valov s kotičkom očesa zapazim jadro, ki se dvigne k višku iz razpenjenega morja nekje med menoj in obalo. Kot zastava zaplapola v vetru, raztrgano je na prafaktorje. Visoki valovi povzročijo na položnih obalah močan povratni tok, ko morje odteka, od koder se je narinilo. Sledi dolgotrajno plavanje in preklinjanje proti obali, v smeri na valovih poskakujoče opreme. Naposled v že stojnem morju dohitim jadro, ga skupaj z desko zvlečem na mivkasto obalo in se zvrnem na hrbet za bližnjo skalo, v zavetje pred vodoravno sekajočim dežjem. Obmirujem in diham hladen zrak kot izčrpan bik. Tako sem se izkrcal v Normandiji lanskega novembra.

D-Day

6. junija leta 1944 se je na bližnjih plažah odvijala povsem drugačna zgodba, a večini razvitega sveta poznana operacija Overlord. Izkrcanje zavezniških sil, kar 155.000 se jih je izkrcalo prvega dne, in v naslednjih dveh, rdeče obarvanih dneh je bila usoda Tretjega rajha zapečatena. In krvavo leto dni pozneje 2. svetovna vojna končana. Izgube na obeh straneh so bile enormne, številke previsoke in nesmiselne. Na kar še dandanes opominja mnogo normandijskih vasi, mest, vsako s svojo znamenitostjo, ki jo domačini tržijo v poletnih mesecih. Takrat se trume turistov zgrinjajo v Zgornjo in Spodnjo Normandijo, ki je tako rekoč nosilka preobrata zgodovine za vse človeštvo.

Naš obisk slovitega »severozahodnega štrclja« Francije, polotoka Cotentin, je bil povsem športne narave. V novembru se je nad vzhodnim Atlantikom razdivjala fronta in povzročila ob zahodni obali Francije, vse do južne Anglije, vetrove južnih smeri in orkanske moči. Angleški mediji so poročali o huronskih vetrovih in padavinah, morje je bilo s falangami valov na uničevalnem pohodu, razmere so enačili s petdesetletnimi. Vzdolž atlantske obale Francije so bile razmere, recimo temu, le petindvajsetletne. Nekaj klikov z miško po internetnih napovedih različnih vremenskih modelov je še podkurilo misel, da bi dane razmere posrfali.

Taisti čas smo v Sloveniji pokriti z debelo plastjo megle, turoba narašča, vetra od nikoder, vse se sešteva, pika na i je še telefonski klic kolega Davida iz Ajdovščine, kjer so megle še najmanj vajeni. Ponedeljkovo jutro je in strinjava se, da je treba nekam na veter. Gremo kar pojutrišnjem, v Francijo na Atlantik. Kocka je padla, idejo podpreta še Boštjan in Rajko, spakiramo avtodom in po 25 urah vijuganja in iskanja poti preko Evrope stojimo ob Atlantiku. V meglenem dežju pri vasi Siouville, ki se je drži sloves daleč najbolj razvpitega wave spota v Franciji. Iz daljave slišimo hrumenje valov, a veter ugaša in iz zahoda se bliža gosta megla. Še zadnji srfarji prikorakajo iz morja z besedami, da je akcije za danes konec. Hm, 1.800 kilometrov ceste in na cilju te pričaka brezvetrje z meglo - česa takšnega ne doživiš prav vsak dan.