V minulem letu je bilo v vrstah, ki krojijo politiko slovenskega jadranja, večkrat slišati, da bi se jadranje Slovencev ali Jadralna zveza morala promovirati skozi jadralske projekte, kot je ciklus regat razreda RC 44. Slišati pa je bilo tudi "sanje" o nastopu na najbolj zahtevni jadralski preizkušnji, Volvo Ocean Race (VOR). Kako se bi tega lahko lotila obubožana Jadralna zveza Slovenije, mi ni jasno. Zato sem se o tem, kaj pomeni sodelovanje na tej veličastni regati, pogovarjal z enim izmed udeležencev zadnje "nore" jadralske dirke okoli sveta, Andreasom Hanakampom, ki je spremljal projekt ruskega magnata Olega Žerebcova od zamisli pa do tretje od skupaj devetih etap, ko so se morali zaradi finančnih težav enega najbogatejših ruskih trgovcev umakniti z regate. Avstrijski jadralec Andreas Hanakamp, ki je bil pred leti predstavnik za tisk (VOR 2001-2002) in pozna organizacijo te veličastne regate tudi z drugih vidikov, se je zdel pravšnji sogovornik na to temo, a sva se v prvem delu pogovora omejila bolj na njegove lastne izkušnje, ki pa so vendarle tudi dober temelj za razmišljanje o morebitni slovenski udeležbi na tej regati, ali realnejše, da čim prej pozabimo na to.

Andreas Hanakamp ima dolgoletne izkušnje v organizaciji in realizaciji jadralskih projektov. Preplul je že preko 250.000 morskih milj na odprtih morjih, od teh vsaj 60.000 na regatah. Dvakratni udeleženec olimpijskih iger v razredu zvezda, profesionalni jadralec, ima tudi svoje jadralsko podjetje, jadralno šolo … skratka, človek, ki je vse življenje z dušo in telesom v tej športni panogi. Rojen je bil pred 43 leti blizu Dunaja, kjer danes živi z ženo Nicole in s tremi otroci, Liso, Nicole in Marie.

Andreas, spoznal in okusil si Volvo Ocean Race z mnogih vidikov. VOR 2001-2002 si spremljal iz regatnega tiskovnega središča, dan za dnem, noč za nočjo, jadral si na vrsti jadrnic razreda Whitbread in Volvo 60, potem pa si kot skiper skupaj spravil celoten projekt ruske Kosatke, izbral ter sestavil posadko Team Russia in odjadral del te veličastne regate. Kako vidiš to regato z vseh teh vidikov?

AH: Regata je bogat navdih tako za jadralce kot tudi za tiste, ki regato spremljajo. Slednje spravi v fantaziranje. Mene je zastrupila že v zgodnjih osemdesetih, še kot Whitbread (tako se je regata imenovala, preden jo je od pivovarskega pokrovitelja odkupil švedski Volvo - op. p.), ko sem imel tudi privilegij spoznati osebo, kot je bil Peter Blake, in imel tudi to srečo, da sva se še večkrat srečala. Regata se je odtlej zelo spremenila, pionirski časi so že krepko mimo, danes je regata osredotočena le na skrajno jadralsko tekmo. Le da je ta daljša in zelo zahtevna. Dirkanje okoli sveta je nekaj zelo posebnega, VOR pa je krona vsega.