V politiki je navada, da novi vladi damo sto dni miru, potem pa jo povprašamo, kako in kaj, ali po potrebi kritično ocenimo njihovo delo. Zadnja volilna skupščina Jadralne zveze Slovenije je bila pred osmimi meseci, novoizvoljeni predsednik pa je izbral sodelavce, ali boljše, strokovni svet je začel z delom dva meseca pozneje. Kako ti, kot prejšnji predsednik JZS in tudi kot predsednik najuspešnejšega jadralnega kluba pri nas, gledaš na do sedaj storjeno?

Ko smo lani predali "štafetno palico" sedanjemu predsedniku, sem g. Igorja Laha tudi podprl. Takrat sem bil prepričan, da bodo novoizvoljeni, ki so imeli do mojega dela vrsto kritik, delo JZS še izboljšali. Največ očitkov je bilo na to, da nisem pridobil novih sponzorjev. Sam sem bil pripravljen pomagati s konstruktivnimi predlogi, kar sem tudi dovolj jasno povedal. Vendar moram danes reči, da sem nad delom izvršnega odbora, ki ga vodi g. Lah, in delom strokovnega sveta, na čelu katerega je še vedno Tomaž Čopi, zelo razočaran.

Veliko kritike je bilo na račun delitve sredstev. Ali meniš, da strokovni svet ne ve, kako se je zveza do sedaj financirala in od kod pritekajo osnovna sredstva, ter ne nazadnje, komu so namenjena?

Cilj vodenja športne zveze je jasen in tudi zapisan v našem statutu. To je razvijanje mase in kakovosti. Le tako lahko dosegamo normative, ki jih postavlja Olimpijski komite, na osnovi katerih je potem s strani Ministrstva za šolstvo in šport zveza tudi financirana. Tega se je treba držati in spodbujati tiste športnike, ki lahko dosežejo določeno kategorizacijo, ki je osnova za pritok sredstev. V tem vodstvu JZS tega ni čutiti, ne le to, povsem se zanemarja kategorizacija. To vodstvo sploh ne dela v tej smeri. Če bomo to dopustili, bo šlo v nič vse, kar smo v minulih letih zgradili. Zato je nujno hitro ukrepanje. V zadnjem mandatu smo slovensko jadranje pripeljali do statusa prvokategornega športa v Sloveniji. Če se bo zmanjšalo število kategoriziranih športnikov, bo jadranje kmalu spet nazadovalo do tretje kategorije ali še bolj navzdol.

Jadralna kluba Burja Izola in Jadro Koper imata največ kategoriziranih športnikov, na osnovi teh kategorizacij pa je JZS s strani omenjenega ministrstva in Olimpijskega komiteja lani pripadlo okoli 290.000 €, v letu 2010 pa jih pričakujete okoli 30 odstotkov več. Kako so se ta sredstva delila v času tvojega predsedovanja in kako se delijo sedaj?

Največji problem je v tem, da imamo v naši zvezi praktično le tri klube, ki gojijo vse nivoje jadranja, s poudarkom na delu z mladimi od prvih jadralskih korakov pa vse do olimpijskih programov. Rezultat tega je, da imamo športnike, ki so s svojimi dosežki pridobili kategorizacijo, postavljeno po kriterijih Olimpijskega komiteja Slovenije, le v redkih klubih. Največ, dobri dve tretjini, to je kar 28, jih prihaja iz izolske Burje in koprskega Jadra. Na račun teh se v JZS steka okoli 250.000 €, zato nam ne more biti vseeno, kam gredo in kako se bodo ta sredstva delila. To je bil tudi povod, na osnovi katerega smo pred volilno skupščino pripravili predlog za spremembo statuta JZS, da bi o delitvi teh sredstev odločali le delegati klubov, ki gojijo te jadralske dejavnosti. Vendar predlog ni bil sprejet, kar je bil tudi eden od razlogov, da smo predali vajeti v roke novim ljudem, od katerih pa smo pričakovali veliko več.

Prav nič nimam proti tekmovanju na večjih jadrnicah, vendar ljudje, ki v svojih društvih gojijo le to zvrst jadranja, ne morejo odločati o delitvi sredstev, ki so strogo namenska. Ob tem naj izrazim še moje prepričanje, da so JZS mnogi teh individualnih jadralskih projektov speljali marsikaterega sponzorja.

Kdo v JZS odloča o delitvi teh sredstev, ki pravzaprav pripadajo društvom, ki so jih z rezultati dela "prislužili"?

Ko sem bil sam predsednik, je na osnovi predlogov strokovnega sveta sredstva delil izvršni odbor. Sedaj kaže, da se to deli drugače, kar ni dobro, poleg tega pa je delitev v neskladju z njihovimi obljubami o transparentnem delu in obljubami o vlaganju v mladinske razrede. Sredstva se delijo po nekem nerazumnem ključu, po presoji posameznikov v strokovnem svetu, kar nikakor ni v skladu s ključem, po katerem so bila pridobljena. Tako ni moč ničesar načrtovati, še najbolj pa to velja za vrhunske športnike. Naj za primer navedem, da imajo ti za kondicijske priprave na voljo le 80 € mesečno, kar je čisti absurd. Potem pa govorijo o strokovnosti svojih odločitev! Z namenskimi sredstvi bi morali sofinancirati programe vrhunskih, perspektivnih in drugih športnikov, ki so izpolnili kriterije in katerim so ta sredstva tudi namenjena.

Ob tem, da je na ravni države že natančno določen kriterij kategorizacije športnikov, je, kot vem, strokovni svet JZS pripravil svoje kriterije. Sodeč po tem bo denar v zvezo pritekal po enih, delil pa se bo po drugih kriterijih. Ali je to mogoče, saj so sredstva, namenjena kategoriziranim športnikom, vendarle namenska sredstva?

Če pogledamo, koliko imamo perspektivnih ali vrhunskih jadralcev v JZS, uvidimo, da te lahko preštejemo na prste. S temi bi se moral ukvarjati naš strokovni svet, a se ne. V tem letu pa so se tako vodstvo JZS kot tudi samooklicani strokovni delavci ukvarjali sami s seboj. Namesto da bi se posvetili tej peščici jadralcev, so ustvarjali nekakšne pravilnike za delo z njimi. Dovolj je, da se držimo pravilnikov, ki jih predpisuje OKS, pravilniki, po katerih se je uspešno delalo doslej in na osnovi katerih se tudi ustvarjajo naša osnovna finančna sredstva. Po teh poznamo svetovni, mednarodni, perspektivni, državni in mladinski razred. Sedaj pa se pojavljajo interne delitve, ki temeljijo na svetovni lestvici, kar je lahko zelo nerealen ključ. Veliko lažje se je, recimo, prebiti med najboljših deset na svetovni lestvici olimpijskega razreda 470 v ženski konkurenci, na kateri je 126 posadk, kot pa med petdeset v laserju, na kateri je 937 tekmovalcev. Pri tem pa ti "strokovnjaki" skušajo na vsak način razvrednotiti uspehe v razredih laser, ki so vsak po sebi najmnožičnejši razredi v svetu jadranja, od treh pa sta dva celo olimpijska jadralna razreda.

Logičen kriterij za delitev omenjenih sredstev so lahko le izbirne regate, katere določi stroka, in pa že pridobljen status športnika, na osnovi katerega se v JZS stekajo sredstva, katerih nesporen namen je sofinanciranje njegovega nadaljnjega dela in programov.

Torej je sedanja delitev teh sredstev v neskladju z namembnostjo le-teh??!!

Tako je! Ne vem, čemu si izmišljajo neke pravilnike s povsem nelogičnimi in nesprejemljivimi pogoji, ki le dokazujejo, da so ti samooklicani strokovnjaki nesposobni opravljati to delo. Čudi, da nekdanji vrhunski športniki negirajo, da so pri vrhunskem športniku priprave bistveni del uspeha. Za te porabi športnik največ časa in seveda tudi sredstev, tekma je le pika na "i" oziroma rezultat temeljitih priprav.

Nova "pravila igre", ki jih želi postaviti sedanji strokovni svet JZS, menda zelo destimulirajo mladince v prehodnih jadralnih razredih, torej prav tiste, ki so v minulem letu največ dosegli.

Ta so povsem nerazumljiva. Ne vem, kaj hočejo doseči s tem, da omejujejo število udeležencev na svetovnih in evropskih prvenstvih, torej na regatah, kjer z dobrimi uvrstitvami tekmovalci pridejo do kategorizacije. Če bosta le dva jadralca hodila na regate, bodo vsi drugi kaj hitro izgubili motivacijo in jih bomo izgubili. Pobrala jih bo ulica. Ali sploh vedo, kako pridemo do vrhunskih jadralcev. Ja, z množičnostjo, seveda! Vse čeri, ki jih mora mladinec obiti, čeri, okoli katerih ga leta in leta vodimo, upoštevaje tudi šolo, druge dejavnosti, puberteto in podobno, preden ga pripeljemo do prve kategorizacije, kaj šele do vrhunskega športnika, s temi dejanji in pravilniki povsem negirajo. To priča, da so odločitve o usodi slovenskega jadranja dane v roke ljudem, ki tega niso nikoli počeli in nimajo teh organizacijskih sposobnosti niti znanja. Prav zato smo sedaj glasnejši v dveh klubih, v katerih imamo največjo bazo tekmovalcev, od mladih pa vse do vrhunskih. Lahko rečem, da sem v 55 letih, kolikor se ukvarjam z jadranjem, dosegel vse. Pravzaprav še več, kot sem mislil in želel. To pomeni, da sem prav delal, kar se vidi tudi v klubu, katerega predsednik sem.

Kako to, da Burja in Jadro toliko odstopata od drugih društev, včlanjenih v JZS?

Sistem, ki smo ga razvili v naših društvih, deluje. Dobro deluje! Delovali smo kot klub, imeli smo ekipe, ne le posameznike. To nam je dajalo moč in dobre rezultate. Tu se moram pohvaliti še z nečim, saj je Burja edini klub, v katerem so vsi jadralci enako tretirani, delamo v skladu z zmogljivostmi, ki jih ustvarimo kot klub in starši niso finančno obremenjeni, da bi imeli njihovi otroci boljše pogoje od drugih. Vedno sem poudarjal, da bo naša jadralna zveza močna takrat, ko bo imela veliko močnih klubov. Zaenkrat ima le dva. Poleg Burje in Jadra je tu še portoroški Pirat, ki deluje na vseh ravneh jadranja, a še ne ustvari tolikšnega števila kategoriziranih športnikov.

Prejšnja vodstvena struktura krovne organizacije slovenskega jadranja je pripravila predlog o delitvi glasovalnih pravic klubov glede na njihovo člansko strukturo in dejavnost, ki je bil predvsem usmerjen v to, da o mladinskem jadranju, vzgoji in delu tekmovalcev ter delitvi sredstev, ki so temu namenjena, ne odločajo delegati klubov, ki se s tem ne ukvarjajo, a je bil ta zavrnjen. Kako danes gledaš na to?

Sam na to še vedno gledam enako. Prej ali slej se bo to moralo ločiti, kajti jadranje v mladinskih in olimpijskih razredih v določenem pogledu nima prav nič skupnega. Zlasti, kar se načina klubskega dela in priprav tekmovalcev tiče. Tudi v svetu so te stvari ločene. Klubi, včlanjeni v JZS, bi se morali ločevati po svoji dejavnosti, torej na klube, ki gojijo delo z mladimi in tekmovalno jadranje, in drugo skupino klubov, kjer združujejo le interese jadralcev na večjih, tako imenovanih potovalno-tekmovalnih jadrnicah. Tako v krovni organizaciji slednji tudi ne bi imeli enakih volilnih pravic, kot jih imajo delegati klubov, ki delajo z mladino in vse do vrhunskih športnikov. Ne nazadnje se je v zadnjih letih jasno videlo, da ti klubi svoje glasove dajejo delegatom, ki sedijo na več klubskih stolčkih, kar pripelje do povsem nerealnih glasovalnih rezultatov. To lahko razčistimo le z doslednim spoštovanjem statuta JZS.

Slovensko jadranje je bilo v vašem mandatu tudi uradno potrjeno kot slovenski paradni šport. Že prvo bronasto odličje Vasilija Žbogarja je bilo izjemno odmevno, tako v medijih kot tudi pri Slovencih sploh, da o srebrnem odličju ne govorimo. Danes pa predsednik JZS, če sklepamo po njegovih izjavah v nedavnem razgovoru za Val, meni, da bo treba več storiti za prepoznavnost slovenskega jadranja.

V zadnjih desetih letih smo v JZS zelo dobro delali. Dokaz za to je že dejstvo, da smo iz tretje kategorije slovenskih športov v letu 2008 na račun doseženih rezultatov napredovali do prve. Seveda je k temu veliko pripomoglo olimpijsko srebro Vasilija, a tudi izvrstni rezultati drugih jadralcev, tako v mladinskih in članskih vrstah, rezultati, doseženi na regatah za svetovni pokal, evropskih in svetovnih prvenstvih. S tem smo postali slovenski šport številka ena. Menim, da bi sedanje vodstvo moralo za prepoznavnost slovenskega športa izkoristiti prav to in se promovirati skozi jadralce, kot so Vasilij Žbogar, Gašper Vinčec … ki so Slovencem že poznana, kakor tudi vse uspešnejše mladince, kot so Urška Košir, Kim in Nik Pletikos, Matej Valič, Jakob Božič in še vrsta drugih. Namesto tega pa se promocije lotijo skozi razred RC 44, ki je večini Slovencem prav malo znan.

Med drugim se omenja tudi slovenska udeležba na »žafransko« dragi regati, kot je Volvo Ocean Race.

Sam se za to nisem nikoli zanimal in menim, da je kaj takšnega čista utopija, bolj želja nekaterih naših jadralcev. Še enkrat pa poudarjam, da takšno jadranje in projekti nimajo prav nič skupnega z mladinskim in olimpijskim jadranjem. Sem celo močno proti temu, da se to meče v isti koš, saj nam že dolgo razni glasno opevani projekti odžirajo sponzorje in si režejo velik del pogače. Sponzorji, ki jih vidimo na jadrih velikih jadrnic, so za mlade, perspektivne in vrhunske jadralce izgubljeni, saj zmotno mislijo, da so s tem kaj prispevali v slovensko jadranje. To slovenskemu olimpijskemu jadranju samo škoduje!

Pod okrilje JZS je sedanji predsednik spravil tudi jesenski Sarasin Cup v Portorožu. Kaj je slovenska krovna organizacija imela od tega?

Točnega odgovora na to vam še ne znam dati. Kolikor mi je znano - nič, morda le še dodatne stroške, ki jih bomo morali pokriti iz že tako osušene skupne vreče. Zaradi tega dogodka pa prepoznavnost slovenskega jadranja ni prav nič večja. Moram reči, da je takšno delo in razmišljanje celo kontraproduktivno, saj kamor koli danes pridem, doživim posmeh, saj tisti, ki so za dogodek slišali, pravijo: "Saj ste imeli v Portorožu toliko svetovnih milijarderjev! Obrnite se nanje!"

Na predsednika ste se že obrnili s pripombami na delo izvršnega odbora, še zlasti pa na nestrokovno delo strokovnega odbora.

Prepričan sem, da je bil predsednik, ko je sprejel to funkcijo, s strani kritikov prejšnjega načina dela zelo slabo informiran. Prej ali slej bo vendarle moral prisluhniti nam in našim predlogom, ki izhajajo iz dolgoletnih izkušenj. Skušamo mu objasniti, da je stanje drugačno od tega, kar so mu orisali. Za katastrofalno delo, kot ga je in še skuša uveljaviti nesposoben strokovni odbor, ne obsojamo njega. Upamo le, da se bomo čim prej usedli in da bo prisluhnil našemu mnenju in predlogom, zlasti nam iz Burje in Jadra, kjer ustvarimo največ in najboljše tekmovalce, kar je že samo po sebi dovolj velik dokaz, da se v teh sredinah zdravo dela. Na naše dosedanje pripombe še nismo dobili nobenega odgovora, razen nedavnega pisma, iz katerega je razvidno le, da je g. Lah pripombe na nestrokovno delo ljudi, ki jih je izbral, vzel preveč osebno.

Po uspešnem mandatu kot predsednik JZS, vzporedno pa tudi predsednik izolske Burje, se sedaj lahko bolj osredotočiš na delo v matičnem klubu.

V 55-letnemu delu v jadranju sem največ tega posvetil za delo v tem klubu. Sprva kot tekmovalec, potem pa še vse drugo, od izgradnje teh klubskih prostorov pa do dela z našimi jadralci, organizacije regat do najvišjih ravni, kot so svetovno in evropska prvenstva in največje mednarodne regate Izola Spring Cup, ki bo letos že triindvajseto leto zapored potekala v Izoli. Prav zaradi tega, ker sem toliko vložil v jadranje, mi ne more biti vseeno, kaj se dogaja s to našo jadralno zvezo. Kolikor je mogoče, se bom angažiral v delu s klubom in našimi jadralci, kajti če bo prišlo do potopa JZS, nočem, da z njo potone tudi naš klub in naše delo. Delali bomo še naprej, kar ne bi smelo biti težko, saj imamo izvrstne ekipe in posameznike, kar se vidi po doseženih rezultatih. Samo lani smo imeli eno svetovno in eno evropsko prvakinjo, kar je ponoven dokaz, da delamo prav. Jasno mi je, da imam pri svojem delu veliko prednost pred drugimi, saj sem sam že večkrat okusil, kako priti iz nič do najvišjega cilja. Sedaj lahko rečem, da to znam. Vem tudi, kako razmišljajo športniki danes in kako so razmišljali pred petnajstimi ali dvajsetimi leti. Danes je veliko večja nevarnost, da tudi dobrega športnika izgubiš, da ga pobere cesta, družba ali še kaj hujšega. Zato se bomo še naprej trudili, da jim omogočimo čim boljše pogoje za delo v tem športu, in se borili proti takšnim nerazumnim sklepom, ki tekmovalcem omejujejo udeležbo na tekmovanjih.

Nemalokrat mi očitajo, da favoriziram razred laser zaradi Vasilija, ki je v tem razredu dosegel največ od vseh slovenskih jadralcev. Resnica pa je drugje. Res je laser priljubljen,toda predvsem zato, ker je enosed. Vse težje je namreč sestaviti posadko dveh jadralk ali jadralcev, ki imata toliko sorodnega, da lahko leta in leta dolgo skupaj delata, usklajujeta čas, študij in njune življenjske interese. Veliko lažje je tekmovalcem v enosedih. Med temi pa se je laser iz vrste praktičnih razlogov najbolj prijel. Ne le v svetu, tudi pri nas. Pred sedmimi leti smo imeli pet laserjev, danes pa jih imamo štirideset. Pravijo tudi, da sem proti razredu 29-er, kar tudi ni res. Že pogled po klubskih prostorih dokazuje, da gojimo celo paleto razredov, resda največ pozornosti posvečamo razredom optimist, laser, 470 in po novem tudi finn. Če bi se katera od naših posadk resnejše odločila za 29-er, bi ji seveda skušali ustreči.

Danes imamo v Burji preko 100 članov, 61 pri JZS verificiranih jadralk in jadralcev, 28 jadralcev v mladinskih in olimpijskih razredih, od teh pa je kar 15 tekmovalcev s kategorizacijo OKS.

Še vedno se veliko govori o Vasilijevem prestopu v razred finn, v katerem že imamo enega dobrega tekmovalca.

Razumem, ko me to vpraša nekdo, ki ne pozna jadranja, ni mi pa jasno, zakaj se tega toliko oklepajo ljudje znotraj tega. Vasilij je danes star 35 let. V razredu laser ima dve olimpijski odličji, bil je evropski prvak, evropski podprvak, dvakrat četrti in šesti na svetovnem prvenstvu, s katerim so mu ostali še neporavnani računi, skratka, dosegel je več kot dovolj. Ob tem, da je že danes najstarejši med tekmovalci, je treba vedeti, da pri njegovi višini 190 cm vzdrževanje telesne teže tudi pod 80 kilogrami ob vrhunski kondiciji že meji na mazohizem. Prišel je do tega, da odneha ali pa menja jadralni razred. Najbližji mu je bil finn, in sicer zaradi telesne konstitucije in tudi kot olimpijski enosed. V tem razredu lahko nadaljuje z jadranjem tudi do leta 2016. Jadranje v novem razredu je potemtakem zanj izjemna motivacija za nadaljevanje kariere vrhunskega jadralca, jadralca svetovnega razreda. Seveda se je temu povsem posvetil, v Splitu ima odlične sparing partnerje, ogromno dela na fizičnih pripravah, resda pa se v zadnjem času otepa tudi s poškodbami, ob tem pa se moramo boriti še z omenjenimi nestrokovnimi odločitvami na JZS. Vrhunski šport danes ni hec. Potrebno se je vsemu odreči in se ukvarjati le s tem. Le z garanjem lahko ostaneš pri vrhu. Naj se še enkrat vrnem k "strokovnjakom", ki so za fizične priprave vrhunskemu športniku namenili le 80 € mesečno, kar ne zadostuje niti za poganjanje sobnega kolesa pod domačo streho.