Spet sva zadnji trenutek ujela trajekt za Mali Lošinj, kar pravzaprav ni nič novega! Nestrpno že čakava sestavljanja najine Žverce, 5,5 metrov dolgega SeaScapa (SSC), ki je šele nekaj dni pred tem prišel izpod »tovarniškega traku«. Zabavno je in po skoraj štirih urah SSC daje vtis jadrnice. Z nasmehom ugotoviva, da - imava jadrnico! Kako preprosto.

Do Suska »zbrcava« v slabih treh urah, ker sem v času, ko je moj mornar počival, pač »vlekla« na »špuri«, kjer je najbolj letelo. »A ni to point,« sprašujem Janeza, medtem ko popravlja smer. Sonce je sredi julija res strupeno, še zlasti brez strehe nad glavo, tako da sva do Suska že kar malce omotična. Končno se ohladiva v smaragdnem zalivu. Povratek v Krivico je nagrada, saj skoraj ves čas »letiva« z genakerjem. Zasidrava se povsem v notranjosti zaliva, kajti to je prednost malega SeaScapa z dvižno kobilico.

Naslednje dopoldne imava do Ilovika vetra le za vzorec, na drugi strani Lošinja pa naju čaka pošiljka vetra, na kateri skoraj tri ure »letiva«. Prava poezija; na krmilu se sicer kar nadelaš, a hitrost odtehta svoje. Tudi ko prevzame krmilo Janez, mi gre s »štriki« kar dobro. Na koncu že oba leživa v barki in v rahlem večernem maestralu napredujeva do Balvanide. Skupina slovenskih jadralcev ugiba o tem, ali sva s to malo »čebelico« res prijadrala iz Slovenije. Prav na obali pečeva hrenovke na žaru, ko se dve ženski le ojunačita in priplavata mimo, da bi izvedeli resnico. Všeč mi je to robinzonstvo …

Prvič na regati

Utrujena sediva na Boni. »Kruh prinesita s seboj, drugega imamo dovolj,« pravi Boris, ko se v nedeljo zvečer povsem naključno srečamo v Krivici. Od Lošinjske regate tistega vikenda sva bila kuhana in pečena. Prvi dan mi je bilo na štartu zelo zabavno, ko sva se »klatila« med velikimi regatniki. Kdaj pa jih bom lahko spet videla tako od blizu? Postaja vedno bolj vroče in ko se skoraj 40 jadrnic »pokolje« med seboj, skoraj zamižim in občudujem Janeza, kako mrtvo hladno manevrira med velikimi brati. Tako se torej ustvari tista navidezna štartna črta na regatah … Že v zalivu se naredijo razlike; ostaneva skoraj »sama«. Kar naprej se pojavljajo luknje brez vetra in Janez preklinja. Opazujeva drugi dve SSC posadki, ki sta pred nama in kmalu nama na najini trening poti proti Susku zmanjka motivacije. Ob izhodu iz zaliva zmanjka še vetra in eno uro se pečeva na soncu; nočna mora. Nato vendarle potegne in vesela sva, da sva še vedno v »igri«, medtem ko jih je kar nekaj že odnehalo. Šibava do Suska, ko se veliki že vračajo in tudi nazaj sva hitra, a v zalivu veter spet ponikne.