Hrvaška je na konferenci UNESCO v Abu Dabiju uspela na seznam zaščitene svetovne nematerialne dediščine uvrstiti sedem svojih kulturnih fenomenov in je tako postala država z največ zaščitenih kulturnih fenomenov v Evropi. Na svetu imajo daljši seznam samo še Kitajska, Japonska in Južna Koreja. Za uvrstitev v seznam UNESCO je bilo prijavljenih več kot 100 kulturnih fenomenov, Hrvaška pa jih je prijavila 16.

Za morske popotnike zanimivi so tako na seznamu pred kratkim uvrščeni: dubrovniška Festa svetega Vlaha, zaščitnika Dubrovnika, hvarska in paška čipka, dvoglasje tesnih intervalov Istre in hrvaškega Primorja, procesija Za križem na otoku Hvaru.

Tradicija Feste sv. Vlaha je dolga več kot tisoč let, bolj natančno 1.037 let, začela pa se je leta 972, potem ko je ta svetnik po legendi obranil napad Benečanov na Dubrovnik. Sv. Vlah je živel v 4. stoletju, bil pa je škof v Sebasti v Armeniji. Izkazal se je kot zdravnik, dobrodelnik za siromašne in bolne.

Večstoletna tradicionalna procesija Za križem na otoku Hvaru se obeležuje v noči iz velikega četrtka na veliki petek, ko nekaj tisoč vernikov z otoka in gostov za križem prehodi 27 kilometrov. Procesije iz vseh hrvaških župnij se začnejo zvečer in se po poti ne srečajo. Na čelu procesije hodi nosilec križa v spremstvu pomočnika in dveh spremljevalcev, ki nosijo velike svečnike, dveh glavnih pevcev in več govorcev. Vsi člani so oblečeni v bele tunike. Nadaljevanje procesije se navezuje na razpelo Svetega križa, ki se od leta 1510 hrani v hrvaški katedrali. V arhivu obstaja zapis, da je križ, ko je bil shranjen v hiši Nikole Bevilaqua v času nemirov med meščani in plemičem, 6. februarja 1510 začel krvaveti. Od takrat se na Hvaru začenja intenzivno čaščenje križa, prvi pismeni zapis o procesiji pa datira iz 16. februarja leta 1658.

Tradicijo tesnih intervalov Istre in hrvaškega Primorja so hrvaški raziskovalci raziskovali tekom celega 20. stoletja. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je Ivan Matetić Ronjgov uvedel pojem istrske lestvice, razlikujoč njene štiri tipe. V osemdesetih letih pa so raziskovalci uvedli pojem tesnih intervalov, saj le-ta boljše označuje kompleksnost tonskih odnosov v tej tradiciji. V okviru tesnih intervalov se s svojimi specifičnimi lastnostmi razlikujejo štirje podslogi: kant, tarankanje, bugarenje in diskatno dvoglasje. Značilna glasbila s tega področja so sopele (sopile, roženice), mih, pive, dvojnice, šurle in cindra, najbolj značilna plesa pa balun (balon) in polka.