Več tovora kot je bilo treba prenesti na večje razdalje, večja, težja in močnejša plovila so bila potrebna. In ko je bilo potrebno prepeljati 30 ton ali več, je bila izbira preprosta - trabakula ali njena poznejša izvedenka, pelig. Ti plovili nimata ničesar z romantičnostjo ali lepoto, pri njiju je na prvem mestu surova moč, ki se zoperstavlja visokim valovom in podivjanemu vetru. Teh plovil se ne da veslati, razen pri kratkih manevrih v in ob mandračih. V bonaci na njih nastopi obdobje počitka, čiščenja, igranja kart, pitja ruma …

V severni Istri je bila največja tradicionalna barka - trabakula. To je bila čokata in do 20 m dolga dvojambornica, namenjena prevozu velikih količin vsemogočega blaga. Kljub temu pa so se mnoge »specializirale« in opremile za posebne prevoze, kot na primer za prevoz mivke, za prevoz težkega in grobega gradbenega materiala itd. Njena konstrukcija je podpirala njen namen - natovoriti jo, kolikor se le da. Zato se je trabakula tovorila ne le v tovorni prostor, štivo, pač pa tudi na palubo.

Neokretna, težka in obla trabakula je obliko, podobno tej, ki jo ima danes, dobila v 17. stoletju. Od zunaj le stežka najdemo večje razlike med trabakulami vzhodnega, zahodnega, severnega ali južnega Jadrana. Če pa si ogledamo linije trabakul, ko so le-te zunaj vode, pa lahko z veliko zanesljivostjo ločimo trabakule istrskih in sploh severovzhodnih jadranskih škverov, ki jih bomo v tem prispevku obravnavali, od tistih v sredi ali na jugu Jadrana. Najbolj različni so premci, zatem vhod v podpalubne prostore ter krmne ograje. Še veliko večje razlike so med sredozemskimi, ki imajo tudi do tri jambore, in jadranskimi tipi trabakul. Obstajale so tudi zelo majhne, okoli deset metrov dolge, ribiške trabakule, imenovane barchett, ki pa jih je bilo na naši in istrski obali malo.