V soboto, 12. septembra se je v akvatoriju pred izolsko marino odvijala VII. Diplomatska regata. Kot vemo, se je ideja zanjo porodila leta 2003, odtlej pa je v začetku skromna regata prerasla v eno najbolj množičnih regat v tem delu Jadranskega morja.

Osnovna misel organizatorja je bila in je, da na jadralsko tekmovanje povabijo tiste diplomate, ki v Sloveniji zastopajo interese svojih držav, a ne le kot opazovalce, ampak kot aktivne udeležence. Ker diplomati po pravilu nimajo svojih plovil, vsaj ne v Sloveniji, jim organizator z žrebom določi eno od jadrnic, ki se regate udeležijo. Povedano drugače, vsaka jadrnica dobi na krov vsaj enega diplomata (če je večja, lahko tudi več), ta pa tako postane bolj ali manj aktivni udeleženec tekmovanja. Regata je tako bolj družabni kot športni dogodek, kajti z diplomati na krovu je treba biti, še zlasti v slabih razmerah, pazljiv in obziren, nemalokrat pa gre to tudi na škodo regatnega dosežka. Ne glede na to omejitev se jadralci radi udeležujejo Diplomatske regate, ki je vselej dobro organizirana in slovi tudi po svoji pogostitvi po regati.

Letos je tekmovanje potekalo že sedmič, vendar udeležba ni bila rekordna, kajti recesija je tudi v tem primeru delovala restriktivno. Tako vseh udeležencev ni bilo 1.500, ampak okoli 900, kar je še vedno zelo lepa številka. Na regatnem polju v obliki trikotnika se je med seboj pomerilo 95 jadrnic, ki so bile razvrščene v razrede ORC in Open.

Vremenske razmere so največkrat »krive« za dober ali slab razplet tekmovanja. Tako smo v preteklih letih tekmovali v brezvetrju, zelo močni burji in tudi v dežju. Letos je bilo vreme jadralcem kar naklonjeno, čeprav je sprva kazalo bolj slabo. Močna burja predhodnih dni se je umirila in bilo se je bati bonace oziroma rahlih vetrov. V resnici sam štart ni bil obetaven, a se je veter med regato nekoliko okrepil, čeprav ni presegel 10 do 12 vozlov. Bil je pisan bolj na kožo regatnikom kot potovalnim jadrnicam in to se je na koncu tudi poznalo. Po štartu ob 13. uri je sicer kazalo, da bodo do 17. ure, ko naj bi se regata zaključila, vse jadrnice prejadrale predpisano pot, a se to ni zgodilo. Skozi cilj je prišla le tretjina udeležencev, vsi drugi so se morali sprijazniti z odstopom.

Med najboljšimi ni bilo velikih presenečenj, in sicer v nobenem od razredov. Absolutna najhitrejša je bila Maxi Jena, kar je bilo jasno že vnaprej. Veliki viharnik ji ni mogel biti kos, hrvaška jadrnica Shining, ki bi z nekaj sreče lahko krojila vrh, pa je že na štartu »zamočila«.

Za večino je tako ali tako veljalo, da je pomembno sodelovati in ne zmagati, in tako so bili na nek način zmagovalci vsi, ki so prišli skozi cilj. Kot rečeno, teh je bila tretjina, kar ni prav, zato velja zameriti organizatorju, da regatnega polja ni skrajšal, saj je bilo dovolj zgodaj jasno, da počasnejše jadrnice ne bodo videle cilja. To je bila edina pomanjkljivost dogodka, ki mu je tudi vreme šlo na roko.

Ob 18. uri se je začela podelitev priznanj, natančnejše po imenitni večerji, ki jo je pripravil organizator. Vzdušje je bilo kot vselej prijetno, ob glasbi pa se je družabnosti veselilo nekaj sto udeležencev. Med njimi ni bilo treh slovenskih ministrov, gospoda Samuela Žbogarja, gospoda Patricka Vlačiča in gospoda Igorja Lukšiča, ker so jih k hitremu povratku klicale druge obveznosti. Ne glede na to se je diplomatski zbor kar imenitno zabaval, najpodjetnejši pa so tudi zaplesali. Večer je rutinsko vodila gospodična Lorella Flego, brez katere skorajda ne mine noben družabni večer na obali.

Kakor koli že, prireditev, ki je organiziral Jadralni klub Veter pod vodstvom neumornega gospoda Branka Avguština in njegove žene, je uspela. Bo pa prav, če organizator v prihodnje razmisli o nekaterih spremembah te »mamutske« prireditve.