… so otoki, ob katerih se po navadi navtiki ne ustavljamo. Ali zaradi dobrega vetra mimo njih drvimo, če pa veter spi, se z rahlim negodovanjem in brez pomisleka raje cijazimo do bolj znanih navtičnih ciljev. Ob teh treh mirnih otokih pristajajo le redki »otokoljubci«, ki jim klasična navtična in turistična ponudba ne pomenita kaj dosti.

Na Zverincu, Sestrunju in Rivnju, za razliko od razvpitih navtičnih destinacij, ni »najboljših« restavracij in »najlepših« zalivov, ni marin, ni plačljivih boj z nadležnimi »inkasanti«. Tam se ne hvalijo z najlepšim sončnim zahodom in s peščenimi plažami.

Prebivalci s kotičkom očesa in rahlim nasmehom prišleke le prijazno opazujejo. Nihče ne bo k vam pristopil in ponujal kakršnih koli turističnih uslug. Ni stojnic, niti napisov »cimer frei«. Na teh otočkih vas bodo sprejeli malce zadržano, a prijazno, saj se domačini s prišleki pogovarjajo le, če ti sami k njim pristopijo in jih ogovorijo.

Čez teden na teh otokih poteka vsakdanje, za naše razmere celo malce dolgočasno življenje, ob vikendih in praznikih pa si domačini občasno omislijo družabne dogodke, ki pa niso namenjeni popestritvi turistične ponudbe, temveč druženju in zabavi njih samih. A ne bodo imeli nič proti, če se jim boste pridružili.

Vasi, hiše, običaji in mir v duši je na teh otokih takšen, kot se je oblikoval že stoletja poprej. Če se morski popotnik v vse to vživi, mu lahko majhne zgodbe s teh otočij potovanje obogatijo veliko bolj, kot navidezni blišč in beda sodobne in plehke turistične industrije. Skratka, te tri otoke je vredno obiskati in se na njih brez velikih pričakovanj malce potruditi spoznati njihove zanimive zgodbe.

Zakaj je tudi sama plovba med temi otoki zanimiva za jadralce?

Ob teh otokih je bilo vedno pestro pluti iz dveh razlogov. Prvič. Ti med seboj bližnji in relativno visoki otoki so v morje umeščeni vzporedno, zato vetrovi v morskih kanalih (Zverinački, Tunski, Sestrunjski in Rivanjski) ob njih dobijo dodatno »turbo« moč. Poletni maestral piha močnejše kot sicer, burja zna še kako tolči, jugo pa kljub zavetju zunanjih otokov v kanale najde pot in zna briti bolj kot na odprtem morju.

In drugič. Iz podobnih razlogov na plovbo precej vpliva tudi močan morski tok, saj se v nekaterih prehodih morje spremeni skoraj v deročo reko. Nikoli ne bom pozabil, kako sva s soprogo, zasidrana v bližini Rivnja, pridobila dobesedno golo izkušnjo s tamkajšnjim tokom. Soproga se je po dolgi plovbi končno vrgla v morje, seveda gola, ter krepko zaplavala stran od barke. Ko je hotela priplavati nazaj, se jadrnici preprosto ni več mogla približati. Ko sem opazil, da nekaj ni v redu, sem se, misleč, da jo zalivajo valovi in da ima težave z dihanjem, tudi sam pognal v vodo, da bi jo z moško pomočjo »prišlepal« nazaj k jadrnici. Soproga se me je oprijela, a glej ga zlomka, nekaj časa sva vztrajno plavala na mestu, na to pa se onemogla prepustila toku. Zgodba se je srečno končala tako, da naju je čez 15 minut pobral avstrijski jadralski par in naju gola in zardela pripeljal nazaj do najine barke. Uh, zato ob plovbi, še bolj pa ob sidranju na toku izpostavljenih točkah bodite previdni in najmanj v kopalkah.