Po uspehu na olimpijskih Igrah in srebrnem odličju, ki ga je Vasilij Žbogar osvojil na zahtevnem olimpijskem regatnem polju pred Čingdaom, je prišlo med slovenskimi jadralskimi olimpijci in sploh med zelo razredčenimi vrstami slovenskih jadralcev, ki jadrajo v olimpijskih jadralnih razredih, do vrste sprememb. Le redke smo po OI 2008 sploh videli na regatnih poljih. Med temi je tudi naš najuspešnejši olimpijec, Vasilij, ki je, kot vse kaže, dokončno presedel v drug olimpijski razred. Čeprav je bilo o tem že precej govora in napisanega, smo se odločili počakati, pustiti času čas … čas, ki ga je Žbogar dodobra izkoristil, nadomestil veliko zamujenega pri svojem študiju, ob tem pa se je v svojem "drugem domu" v Splitu presneto resno pripravljal še na svoj naslednji cilj, OI 2012.

Najprej nam povej, zakaj zapuščaš razred, v katerem si osvojil kar dve olimpijski odličji.

Razmišljanje o menjavi razreda še zdaleč ni bilo novo. O tem sem razmišljal dolgo in še med pripravami na minule olimpijske igre. Stvari sem vajen načrtovati dolgoročno, tudi do osem let vnaprej. Dejstvo je, da sem bil v razredu laser že med najstarejšimi. Vse več je mladih. Kar se tiče moje telesne pripravljenosti, pa sem prepričan, da sem dosegel vrhunec prav med zadnjimi olimpijskimi grami. Vedeti morate, da sem se toliko časa obdržal v vrhu zelo močne konkurence v razredu laser, morda res najmočnejše na svetu, le z ogromno dela in ob nenehni skrbi za najprimernejšo telesno težo ter kondicijo. Temu je treba dodati še moje bogate in dolgoletne izkušnje. Zlasti prvo je bilo zelo obremenilno. V razredu finn večinoma jadrajo starejši jadralci. Vsekakor je povprečna starost tekmovalcev v finnu višja kot v laserju, kjer je vse več mladih jadralcev, starih tja do 23 let. Tako bi vzdržal še kakšno leto, vedeti pa je treba, da bom na naslednjih olimpijskih igrah imel 38 let. Vztrajati v tem razredu bi bila čista neumnost, saj je v tem razredu zelo veliko mladih in perspektivnih jadralcev, med katerimi bi bilo nemogoče doseči kakšen vrhunski rezultat z osemintridesetimi leti. Tako pa lahko računam ne le na OI 2012, ampak še na naslednje, ko jih bom imel že 42, kar pa v finnu ni nič nenavadnega. Poleg tega je finn po svoje tudi blizu laserju, pa tudi težji moraš biti. Odločitev torej ni bila stvar trenutka, ampak dolgoročno načrtovanje moje športne poti.

Pred "kitajsko" olimpijado si shujšal kar na 76 kilogramov. Koliko pa jih imaš sedaj?

V finnu bi bilo idealno imeti 95 kilogramov, trenutno pa jih imam 92. S temi sem kar zadovoljen in se dobro počutim. To sem dosegel pod nadzorom mojega strogega fizičnega trenerja, tako da sem povečal le fizično maso.

Kolikor vem, pri hrani nisi preveč izbirčen. Zelo rad imaš domačo hrano, pa tudi z mastno se rad pregrešiš.

Že res, sedaj jem skorajda vse. Ne izbiram! Vendar s trdimi treningi vse dobro in sproti "pokurim".

Že nekaj mesecev podrobnejše spoznavaš finn. Povej nam več o razliki med tema olimpijskima enosedoma.

Ena večjih razlik je, da je v razredu finn dovoljeno "pumpanje" (pospeševanje s pritegovanjem jadra - opomba avtorja). Tega v laserju ni bilo, zato se pri tem še malo lovim. Zato rabiš veliko vaje, sicer se lahko trudiš in vlečeš brez pravega učinka, kar se mi je sprva seveda dogajalo. V veter je s finnom neprimerno lažje jadrati, saj je težja jadrnica in veliko lažje premaguje valove kot laser.

Finna označujejo kot težkokategorni razred (heavyweight class). Zakaj?

Mogoče le zato, da ga ločujejo od laserja. Mogoče tako, kot pri veslanju, kjer ločujejo lahke in težke veslače! Tu je že finn težek, jadralci pa imajo tudi preko 100 kilogramov. Pred leti je bila razlika še večja. Jadralci v finnu so imeli tudi 115 kilogramov, vsekakor pa so jih morali imeti preko 100. Danes je že jadrnica za 3 kilograme lažja, z novimi materiali, jambori iz ogljikovih vlaken, sodobnimi materiali za jadra in podobno, kar dopušča jadranje tudi nekaj lažjim tekmovalcem. Danes ima večina jadralcev med 95 in 100 kilogrami. Toliko pa jadrnica še vedno zahteva. Ko sem začel trenirati, sem imel 85 kilogramov, pa s pomikanjem svoje teže nisem čutil nobenega učinka. Danes, ko jih imam preko 90, pa s presedanjem, pomikanjem teže naprej ali nazaj že čutim razliko.

Kako izgledajo tvoji treningi v finnu?

Imam veliko srečo, da lahko treniram z najbrž najboljšim tekmovalcem na svetu (3. na svetovni lestvici - opomba avtorja), Splitčanom Ivanom Kljakovićem - Bambijem, ki mi je celo posodil svojo jadrnico. Še bolj dragoceni so bili njegovi nasveti o pripravi in trimanju jadrnice, osnove tehnike, ki jih zahteva jadranje v finnu.

Z Bambijem se že dolga leta poznata. Bila sta tudi tekmeca v razredu laser. Ko si leta 2003 osvojil naslov evropskega prvaka, je on osvojil naslov mladinskega prvaka Evrope. Kmalu mu boš tekmec tudi v finnu. Ali ni malce nenavadno, da ti tako nesebično pomaga?

Moram priznati, da sem bil tudi sam presenečen nad tem, da mi je pravzaprav on dal tako osnovna sredstva kot osnovne napotke, poleg tega se učim tudi z njim na vodi, saj sva veliko skupaj trenirala. Seveda mi ne bo razkril vsega. Veliko se bom moral še naučiti in odkriti sam, kar gre le z vajo, prav pa mi pridejo tudi bogate izkušnje. Sicer pa še vedno treniram z njim in Marinom Mišuro (je že bil 3. na svetovni lestvici - opomba avtorja) in še z nekaterimi izvrstnimi tekmovalci, med katerimi sta tudi legendarna veterana, Minski Fabris ter Lukša Cicareli, ki gresta navkljub svojim letom vsak dan na morje. Ne le to, Mime (Minski Fabris) je v lahkem vetru še vedno nepremagljiv, kar veliko pove, koliko pomeni dobro »naštimana« jadrnica in dobra tehnika jadranja v tem razredu. Tako se lahko učim tudi od njih, čeprav ima vsak vedno še kakšnega asa skritega v rokavu, ki ga ne bo nikomur pokazal.

Kdaj boš imel svojo jadrnico in opremo?

To imam že naročeno. Nazadnje sem si naročil jambor. Ti so narejeni "po meri" in zahtevah vsakega jadralca. V finnu skoraj ni dveh povsem enakih jamborov. Podobno je tudi z jadri. Izdelovalci imajo pet ali šest različnih jader, ki jih dokončno ukrojijo in prilagodijo po jamboru. To je še ena razlika med laserjem in finnom. Pri slednjem imaš tudi na regati lahko dva jambora in dvoje jader, ki jih lahko menjaš in jadrnico pripraviš na pričakovane pogoje. Jadrnica je tudi v izdelavi. Tudi pri teh ni tako kot z laserjem, kjer so vsi enaki in jih delajo na zalogo.

Kdaj se kaniš prvič pomeriti na regatnem polju?

Štiri mesece po olimpijskih igrah nisem nič jadral. Tudi če bi se hotel po štirih mesecih vrniti med »laseriste«, bi kaj klavrno izgledal. V tem razredu moraš nenehno delati, če hočeš ostati pri vrhu. Po nekajmesečni vzdržnosti od jadranja bi se v laserju lahko lovil še vse leto. V finnu pa je le drugače. Seveda ne za mene, ker se še privajam in učim. Kar se regat tiče, sem moral nekoliko spremeniti načrte zaradi težav s koleni. Te so le posledica moje "dodane vrednosti", v teži seveda, in so bile pričakovane. V kratkem času sem pridobil 16 kilogramov, kar se krepko pozna pri obremenjevanju kolen med jadranjem. Na to me je kondicijski trener takoj opozoril. Lahko bi imel še kakšne druge težave, dokler se telo na garanje s povečano telesno težo ne bo privadilo.

Sedaj mi gre že kar dobro tudi na vodi. Veliko sem napredoval pri jadranju z vetrom v krmo, kar mi je sprva delalo največ težav. V Splitu vsak dan prebijem veliko ur na morju ter upam, da bodo kolena vzdržala in da bom pripravljen na evropsko prvenstvo, ki bo v drugi polovici avgusta v Varni (Bolgarija) na Črnem morju.

Po potrebnem počitku in "okrevanju" po napornih pripravah in samih olimpijskih igrah si vzel več časa za študij.

Ja, v tem času sem tudi veliko naredil. Takšen pač sem. Ko se nečesa lotim, to počnem temeljito. Tako kot to delam v športu, počnem tudi na drugih področjih. Ko si zastavim cilj, se potem temu v celoti posvetim. Tako sem v razmeroma kratkem času uspešno opravil s poldrugim letnikom Fakultete za management. Do konca študija mi ostaja le še tretjina enega izpita, seminarska naloga in diploma. Računam, da bom do konca leta opravil še to.

Moram reči, da v vsem, kar počnem sedaj, zelo uživam, sem zadovoljen, motivacije mi ne manjka. Če ne bi imel težav s koleni, bi verjetno tudi že bil na kateri od močnejših regat in sem prepričan, da bi se lahko uvrstil med dvajseterico najboljših.

Ali ni morda EP nekoliko pogumna odločitev za prvi preizkus v novem razredu?

Ciljal sem že na regato za svetovni pokal v Kielu, ker bi se rad čim prej tudi spoznal z novimi tekmeci in ne nazadnje lahko realno ocenil, kje sem. Želim, da tudi oni mene spoznajo, da vidijo, da sem se vrnil na regatna polja in ne nazadnje, da dobim stike z njimi ali se dogovorim za skupne treninge, ki bodo potrebni preko zime. Naslednjo sezono pa kanim začeti na polno. Do takrat pa se imava skupaj s trenerjem Trevorjem še veliko za naučiti.

Nekateri od mene veliko pričakujejo že zato, ker sem bil dober v laserju. Vendar bo tu drugače. Z mnogimi tekmeci se je težko tudi primerjati, zlasti zato, ker delajo v zelo drugačnih razmerah. Tako je eden mojih največjih tekmecev v razredu laser, Paul Goodison, imel skorajda neomejena sredstva. Za priprave na olimpijske igre je imel sam tolikšen proračun, kot ga je imela celotna Jadralna zveza Slovenije. Tu, v razredu finn, pa jadra Ben Ainslie, ki ima še več. Poleg tega sem sam še ob glavnega pokrovitelja, kar pomeni, da bom moral krepko okrniti svoje programe in način priprav.

Vsekakor pa je bila menjava jadralnega razreda že sama po sebi velik zalogaj, ki je zahteval ogromno dela. Delam enako kot prej, čeprav se nekaterim zdi, da nič, ker se pač ne pojavim na regatah. Že v preteklosti je bilo izraženih kar nekaj dvomov, zlasti v nekaterih medijih, a sem znal stisniti zobe in dokazal, iz kakšnega testa sem. Tudi tokrat ne bom popustil. Če je treba, znam iti tudi z glavo skozi zid in vem, da bom v tem, kar sem si zastavil, tudi uspel.

Ko bom primerno pripravljen in če mi bo Jadralna zveza stala ob strani - seveda upam tudi na podporo s strani kakšnega novega pokrovitelja - se ni bati glede dobrih športnih dosežkov. Glede tega sem zelo samozavesten.

Kaj praviš na ugibanja ali celo kritike, da si zajadral v razred, v katerem že imamo uspešnega tekmovalca?

Tega preprosto ne razumem, saj gre vendar za šport. Če nas bo več, lahko le še dvignemo kakovost slovenskega jadranja v finnu. Po drugi strani pa sem v razredu laser prepustil prostor mlajšim in jim odprl nove možnosti. Zaradi mojega prehoda slovensko jadranje ne bo prav nič okrnjeno. Menim, da bo prav nasprotno. Že sedaj v laserju nekaj tekmovalcev beleži izvrstne rezultate. Vesel sem, da ti prihajajo prav iz kluba, v katerem sem športno zorel tudi sam, iz izolske Burje.