Kot gora, ki se dviguje iz morja, je videti tretji največji otok v Sredozemskem morju, ki pripada Franciji, a leži bližje Italiji. To je otok s pestro zgodovino, ki je v 18. stoletju rodil Napoleona, danes pa na svoje peščene plaže in v gorato notranjost privablja množice turistov. Po razgibani korziški pokrajini so raztresene vasice, ki se ponujajo romantikom in fotografom, polja med njimi pa polnijo številna zelišča - timijan, majaron, žajbelj, rožmarin in mirta, ki jih domačini z enim imenom imenujejo makija. Makija pokriva polovico otoka in oddaja značilen vonj, zaradi česar se otoka drži tudi ime »dišeči otok«.

Korzika, ki se od severa do juga na najdaljšem delu razteza le 183 kilometrov in od vzhoda do zahoda le 83 kilometrov, se ponaša z več kot stotimi gorskimi vrhovi, ki segajo nad 2.000 metrov nadmorske višine in med katerimi najvišji vrh, Monte Cinto, dosega kar 2.710 metrov. Preko 1.000 kilometrov dolga obala je izredno razgibana in nudi dobrih 300 kilometrov plaže, primerne za kopanje.

Kar 86 % otoka je hribovitega in to smo začutili že takoj, ko se je trajekt približeval Bastii, pristanišču na severovzhodu otoka. Pogled nam je z obale zašel k višku, med poraščene hribe, kamor se vije ozka cesta in na misel so nam hitro prišla vsa svarila prijateljev o nevarnih korziških cestah. Na pot smo se namreč odpravili z manjšim avtodomom, a je bil za ozke korziške ceste v nekaterih primerih celo preširok.

Korzika je pretežno gorata in redko poseljena. Ima več kot 260.000 prebivalcev, od katerih jih skoraj polovica živi v dveh največjih mestih - Bastii in Ajacciu. Ker v vaseh v notranjosti ni dela, mladi vedno pogosteje odhajajo v Francijo - Marseille, Nico ali Pariz - in se vračajo poleti, ko se začne turistična sezona.

Na Korziki živi bogata mešanica različnih etničnih skupin - 50 % je pravih Korzičanov, 40 % je Francozov in 10 % je tujih delavcev iz držav severne Afrike. Velik delež francoskega prebivalstva je morda eden od razlogov, da Korzika še vedno pripada Franciji, saj je želja po odcepitvi in osamosvojitvi močno prisotna. Aktivnosti separatistov, ki nasprotujejo francoski oblasti, so tujcem najbolj opazne ob cestah, na prometnih znakih, ki označujejo začetek in konec naselij. Napisi na znakih so zapisani tako v francoščini kot tudi korziščini, a so francoski deli v notranjosti otoka skoraj brez izjeme prekriti s črno barvo. Separatisti izvajajo tudi precej bolj agresivne akcije z bombnimi napadi, ki pa nikoli niso usmerjeni neposredno na turiste. Zadnja leta je bilo na Korziki precej mirno, a prav v času našega obiska je, prvič po letu 2006, pred policijsko postajo v malem mestu Vescovato eksplodirala bomba. No, tujci se Korzike zaradi tega ne izogibajo. Otok namreč živi od turizma, ki največ denarja prinese v glavni sezoni, ki traja od maja do septembra.