Vsako, tudi manjše plovilo potrebuje rezervoar, ki mora biti opremljen s podatkom o količini vsebine v njem. Večja plovila imajo vgrajeno večje število rezervoarjev, zato najprej nekaj informacij o tem, za katere namene takšne posode sploh uporabljamo. Za izhodišče bomo vzeli jadrnico dolžine od 10 do 12 m. Takšno plovilo naj bi imelo na krovu vsaj tri vrste rezervoarjev, zato si najprej oglejmo, kateri so to.

Največji med vsemi je rezervoar za sladko vodo. Njegova zmogljivost naj bi na omenjenem plovilu znašala vsaj 200 l. Zaradi pravilne razporeditve teže se takšna posoda razdeli na dva enaka dela, montaža pa se izvede na sredini plovila. Največkrat uporabljen material za izdelavo je nerjavna pločevina ali plastika. Plastični rezervoarji na trgu so različnih oblik in dimenzij, opremljeni z vsemi potrebnimi odprtinami za pravilno delovanje in čiščenje. Pri montaži zanje potrebujemo le ravno in čvrsto podlago, na katero jih ustrezno pritrdimo. Nekoliko večji zalogaj pri izdelavi in montaži nam predstavljajo rezervoarji, narejeni iz pločevine, saj morajo biti izdelani točno po predhodnih merah. Zaradi zahtevane natančnosti pri samih merah moramo najprej narediti osnovo, ki jo imenujemo maketa. Maketa naj bo izdelana iz lesenih deščic, lahko tudi iz stiropora ali tršega kartona. Na njej naj bodo označene vse odprtine, torej dovod za nalivanje vode, priključek za medsebojno povezavo rezervoarjev, oddušek, čistilni del in iztok vode. Prednost po meri izdelanega rezervoarja je predvsem v optimalnem izkoristku prostora, ki je na plovilu še kako pomemben.

Poleg omenjenih rezervoarjev za vodo se uporabljajo še napihljivi rezervoarji, ki so izdelani iz posebnega PVC materiala. Njihova prednost pred drugimi je predvsem v prileganju glede na prostor, v katerem so položeni. Slaba stran je obstojnost, zapleten sistem priključevanja in čiščenja.