V majskem Valu smo se potepali okoli Cape Towna, tokrat pa nas bo pot mimo belih morskih psov in dalje vzdolž Indijskega oceana zanesla vse do Vzhodne province.

Lovijo zaradi plavuti!

Ob južni obali Južnoafriške republike se skupaj zlijeta dve svetovni vodni masi, topli tok Agulhas in hladni Benguelski tok. Mešanje med drugim pogojuje enkratno morsko biodiverziteto, na vrhu katere že milijone let za red in mir skrbijo predatorji, sodobni dinozavri - največje vrste morskih psov. A šibkemu naravnemu ravnovesju grozi sesutje, če se bo kalvarija, ki jo ljudje povzročajo v pohlepnem gonu za dobičkom, nadaljevala v zdajšnji meri.

Ob južnoafriški obali patruljira preko 250 vrst morskih psov, od katerih je kar 60 endemičnih. Še več pa je starih ribiških ladij, ki patruljirajo vzdolž obale in izvajajo tako imenovani »shark finning«. Gre za ilegalni ribolov svetovnih razsežnosti, večinoma z robustnimi kilometrskimi parangali, na katerih preko noči zataknjeni obvisijo morski psi. Zjutraj jih revni ribiči potegnejo na krov ter jim pri še živih telesih porežejo plavuti, vključno z repom. Umirajoči ostanek morskega psa vržejo nazaj v morje, da v mukah potone. In tako dan za dnem, pes za psom, plavut za plavutjo, v svetu ljudje samo zaradi plavuti letno pomorijo preko sedemdeset milijonov morskih psov! Na soncu posušene plavuti poceni odkupijo preprodajalci in jih precenjene prodajo predvsem v Azijo, kjer pravilno servirane cenijo oziroma promovirajo kot afrodiziak. Pač še ena človeška sprevrženost, ki poleg nosorogovega roga ali tigrovega penisa sodi v niz norih idej o čudodelnem efektu na moško potenco. Še dobro, da so izumili viagro. Tako se bo morda ogroženim in izginjajočim živalskim vrstam boljše pisalo. Absurdno je, da so že daleč pred prvimi kopenskimi dinozavri morju vladali morski psi in preživeli vse do danes, ko jim z iztrebljenjem grozi človek, ki je najmlajše bitje na Zemlji.

Bežijo zaradi plavuti!

Druga plat medalje se odvija vzdolž obale razvpitega zaliva False Bay. Na plažah starih obalnih vasic - Simon`s Town, Fish Hoek, Muizenberg, St. James in Gaansbai - na visokih lesenih drogovih v vetru plapolajo pisane zastave, vsaka s svojim pomenom. Na klifih in serpentinah cest nad vasicami čepijo tako imenovani »shark spotterji«. Ti v sklopu društev za ohranitev morskih psov prostovoljno in v izmenah z daljnogledi oprezujejo za črnimi plavutmi v priobalnem pasu. Preko radijskih postaj so v nenehnem kontaktu z reševalci na plaži, ki skrbijo, da je vselej razpeta pravilno obarvana zastava - rumena pomeni, da je opazovalec na dolžnosti in ob dobri vidljivosti ni nevarnosti morskega psa. Črna barva naznanja zelo slabo vidljivost, z drugimi besedami, ne ve se, če in kaj plava okoli plaže. Ko pa zatuli glasna sirena in zavihra bela zastava s črno silhueto morskega psa na sredini, zavlada panika. Reševalci preženejo kopalce in srfarje na kopno in dokler se nevarnost ne poleže ter sirena utihne, je namakanje med valovi odsvetovano. Nato izobesijo še rdečo zastavo - ta naslednji dve uri opozarja na psa v bližini. Takšno je včasih kopanje ob južnoafriških plažah, a v mesecih, preživetih tam okoli, smo videvali le črne zastave. Smo imeli srečo ali smolo?

Stvari se dogajajo, sploh v poletnem času, ko beli psi v iskanju hrane, zaradi kotenja in toplejšega morja, migrirajo bliže k obalam. A napadi so še vedno redkost. Znanci, ki že vrsto let živijo v Cape Townu in večino leta preživijo s srf desko med valovi, še niso doživeli nikakršnih »srečanj«.

Čim več srečanj z belim morskim psom pa si želi Alison Kock, biologinja iz Muizenberga. Njena služba in poslanstvo je opazovanje skrivnostnih belih morskih psov, o katerih ljudje še vedno premalo vemo (www.saveourseas.com). Pokriva teritorij pred domačim pragom, v zalivu False Bay, kjer se okoli otoka Seal Island v zori slehernega dne odvija kruta igra narave. Beli morski psi napadajo tjulnje na gladini, ki so zaradi jutranje svetlobe še rahlo zaslepljeni in ples smrti se v večini primerov konča s temno rdeče obarvanim morjem.