Sodobni razvoj navtike in navtičnega turizma je, poleg zadovoljstva in ekonomskih učinkov na različnih ravneh, prinesel tudi nekaj črnih oblakov. Kakor koli pač pogledamo, nepridipravi ne počivajo in za enega od prikladnih ciljev so si vzeli tudi plovila. Bodisi kot plovila v celoti ali pa posamezne dele opreme, pa naj je to zgolj gorivo, različni vredni predmeti lastnika ali pa navigacijski inštrumenti plovila. Sam sem bil pred leti oškodovan s tatvino nekaj drobnarij v opremi in vem, da je največjo vrednost predstavljal občutek, da je nekdo šaril po tvojem prostoru in ga onečedil že nasploh s prisotnostjo. V takšnih trenutkih začne človek razmišljati, kaj in kako narediti, da do tega ne pride. Še najbolj črne misli pa so tiste, ki se sprašujejo, kaj pa, če nam kdo plovilo ukrade v celoti. Za avtomobile smo že nekako »navajeni«, toda za barke …

Da ne govorimo na pamet, še nekaj statističnih podatkov za prejšnje leto, ki vsaj za Slovenijo kažejo, da je mogoče strah odveč. Podatki policije o tatvinah plovil so za prejšnji leti.

Leto                2007    2008

gliser               1          0

jahta                1          0

gumenjak        1          1

drugo              4          1

Žal do zaključka prispevka nismo prejeli še podatkov iz sosednje Hrvaške, kjer tudi največ dopustujemo in po podatkih drugih navtičnih revij je tatvin tam precej več. Ker ločenih podatkov o vlomih v plovila oziroma odtujitvi opreme ne vodijo, žal ne moremo ocenjevati obsega te problematike. Je pa te zagotovo več, saj se dokaj pogosto sliši, kako je zmanjkalo to in ono, kako je nekdo ostal brez motorja in še česa.

Tatvine v plovilih in plovil samih so problem, ki pa se bo razvil še bolj občutno, če se bodo socialne razmere še poslabšale. Ta postaja toliko večji, ker je »trg ponudbe« velik, vse večje pa je tudi »povpraševanje« po plovilih in opremi, saj, recimo, demontaža enega kompasa prinese nepridipravu od 50 do 100 € zaslužka, novemu lastniku pa zadovoljstvo zaradi uspešnega nakupa po nizki ceni.

Moram povedati, da namen tega prispevka ni v tem, da bi predstavil različne možnosti in tehnične načine varovanja, pri čemer mislim predvsem na varovanje višjega kakovostnega razreda in manj na različne tehnične pripomočke. Tega pač ne bom storil, saj kot strokovnjak s področja varovanja menim, da je najboljše varovanje tisto, ki je javnosti (beri: tatovom) najmanj poznano in s tem najbolj učinkovito. Moram reči, da nekaj slovenskih podjetij ponuja že vrhunske tehnične rešitve tudi na svetovni ravni, vendar se še vedno najde način, da se to tehnično varovanje prelisiči (če zanemarim možnost pridobivanja notranjih informacij). Ob pripravi tega prispevka sem nekaj podjetjem postavil vprašanje, kako bi preprečili določeno tehnično onemogočanje sistema. Od nikogar nisem dobil popolnega odgovora, ker pač nihče ni pomislil na to oziroma je to skorajda tehnično nerešljivo in je potrebno iskati temu primerne dodatne načine varovanja.