Je že res, da je mnogo dobrot, ujetih v pločevinaste konzerve in steklene kozarce, mogoče kupiti tudi v trgovinah. Vendar so le redko katere spravljene po dobrih, starih in izvirnih receptih in brez kemičnih dodatkov. Iz reklam uveljavljen slogan za mesnine, ˝domače je domače˝, zagotovo enako ali pa še bolj velja tudi za morske dobrote.

Domači in starinski načini podaljševanja trajnosti hrane zahtevajo čas in občutek, saj so tesno povezani z naravo in letnimi časi.

Pri prvih, izvornih postopkih konzerviranja hrane, so našim prednikom pomagali predvsem sonce, veter in ogenj. Odkrili so, da lahko hrano, posušeno na soncu in vetru, trajno spravijo tudi za čas, ko hrane ni na pretek. Sušena hrana je bila tudi veliko lažja za prenašanje. Kmalu po uporabi ognjišča za peko in kuho pa so uvideli, da je mogoče hrano ob ognju tudi pospešeno sušiti. Ker pa je verjetno že v davnih časih veljalo, da je ob ognju tudi dim, so začeli živila še dimiti oziroma prekajevati. Veselo so ugotovili, da prekajene ribe in meso lepo dišijo in da pa se na njih ne nabirajo insekti. S posušeno in dimljeno hrano so se lahko odpravili na daljša potovanja, tudi v vlažnejše kraje.

Zagotovo so naši predniki ob sušenju in dimljenju zelo zgodaj začeli kot konzervans uporabljati tudi sol. Sol namreč živilom prav tako odvzame vlago, tvori skorjo in s tem učinkovito zavira rast bakterij. Soli kot naravnemu konzervansu so nato sledili še sladkor, kis, olja in masti, med in ne nazadnje še alkohol. Z uporabo vseh teh sredstev se je konzerviranje hrane skozi stoletja tako izpopolnilo, da je bilo moč za dlje časa shraniti skorajda vsako živilo. Še več, z domiselno uporabo vseh teh uporabnih sestavin si je bilo mogoče izmišljati tudi nove in nove jedi iz vseh mogočih rastlin in vseh vrst mesa. Z malce truda pa lahko to počnemo še dandanes. Le ljubiti se nam mora.

Skoraj vso hrano iz morja je mogoče uspešno spraviti v kozarce. Izbrati si moramo le skozi stoletja preizkušen najustreznejši način, začimbe in dišavnice pa si po lastnem okusu izberemo sami. Sušimo lahko ribe in glavonožce. Prekajujemo školjke, rake in seveda ribe. V sol spravljamo sardele, inčune, papaline in tudi nekatere školjke. V kis ali olje »potunkamo« ribe, hobotnice, lignje, pa tudi školjke in rake.