Letalo pristaja med palmami. Prvi vtis je fantastičen: turkizno morje, topel zrak, vonj po morju. O tem sem sanjala. Le turistični gneči se moram izogniti. Pravzaprav je ni, saj so demonstracije onemogočile prihod novih turistov. Še boljše!

Na letališču me pričaka gospod Ek, taksist, ki me odpelje na najbolj turistično plažo Phuketa, Patong beach. Res niso upoštevali mojih želja, da želim preostanek potovanja preživeti nekje daleč stran od epicentra dogajanj. Očitno je bilo neizogibno videti tudi to stran famoznega Phuketa: Patong plaža, mešanica vseh ras in kultur, beli turisti z rdečimi opeklinami od opoldanskega sonca, vonj zaščitnih krem in parfumov obiskovalcev. Občutek sem imela, da sem sredi avgusta v Portorožu in hkrati iskala možnost za pobeg daleč stran. Tajska je poskrbela za še tako neizkušenega popotnika. Vse je organizirano, na pladnju prineseno, samo izbereš. Tako sem na eni izmed stojnic turističnih ponudb še isti večer izbrala napol samotni otok Koh Rang Yai. Ampak še preden zapustim Phuket, se odpravim na enodnevni izlet, kar mora biti lepa dogodivščina, še zlasti na zadnjem sedežu skuterja Rainy, prijazne sestrične prijatelja Tajca v Sloveniji. Svojo družino preživlja kot turistična vodička. Saj to je menda najpogostejša zaposlitev na Tajskem ob obilju turistov. Njenemu povabilu se nisem uprla in celo navdušila sem se, da v bližnji prihodnosti doma tudi sama opravim izpit za motor. Najem motorja brez izpita namreč ni mogoč.
V sončnem in vročem decembrskem dopoldnevu sva se najprej ustavili na Kata view point, razgledni točki nad plažo Kata ob Andamanskem morju, ki ti vzame dih. No, vsaj meni, ki mi pogled na horizont morja polepša dan. Te so tudi najbolj utrpele škodo uničujočega cunamija pred štirimi leti. Razen obvestilnih tablic evakuacijskih poti ob šestmetrskih udarnih valovih, ni drugih sledi. Sama Rainy je dva dneva ob udaru valov preživela na drevesu in tako rešila svoje življenje. Sicer domačini nočejo o tem govoriti, niti se spominjati.