Dan pred tržaško Barcolano je iz Sredozemlja, pred španskim Alicantejem, krenila flota osmih "sedemdesetic" razreda VOR v najtežjo regato okoli sveta za enotrupne jadrnice s posadkami. Regata, v kateri se posadke srečujejo z vsem, kar lahko "narava vrže vanje". Jadranje v orkanskih vetrovih, na valovih kot hribi, ob hrani "v prahu" in kroničnem pomanjkanju spanja je po svoje že nehuman test za posadke. Življenje na teh izjemno hitrih jadrnicah je skrajni preizkus njihovih psihofizičnih zmogljivosti. To na spletnih straneh organizatorja opisujejo pod naslovom: Človeška drama (The human drama). Na vprašanje, zakaj, sem si odgovor šel pred šestimi leti poiskati sam. Ko sem bil povabljen, da se na jadrnici razreda VOR 60 starejše generacije še s tremi novinarskimi kolegi pridružim švedski posadki jadrnice Spirit (nekdanje Winston) in prejadram Atlantik, sem okusil mizerno bivanje posadke na takšnih jadrnicah. Tako mokrih štirinajst dni še v življenju nisem imel, a bi to ponovil takoj, ko sem se posušil, če bi me povabili. Vso mizerijo, slabo hrano, večno mokroto, pogojni počitek, kateremu lahko le z veliko mero fantazije rečeš spanje, krepko premaga adrenalinsko jadranje, glisiranje po valovih, ko posadka vriska od veselja in razburjenja, krmar pa stiska krmilni obroč, da mu pobelijo členki, v strahu, da se bo premec jadrnice ob visoki hitrosti pregloboko zakopal v val pred seboj. Sam sem okusil tako jadranje in hitrost preko 26 vozlov (48 km/h), nekatere jadrnice novejše generacije razreda VOR 60 so zabeležile tudi dobrih 30 vozlov (55 km/h), najnovejši oceanski bolidi razreda VOR 70 pa so že pred štirimi leti beležili hitrosti okoli 45 vozlov (83 km/h). Kako takšna hitrost, kakršno dosegajo le hitrejši motorni čolni, izgleda pod jadri, si ni mogoče le predstavljati. To je treba okusiti.