Kakšnih petdeset članov Burje se je skupaj z Vasilijevima staršema v torek, 19. avgusta zbralo ob jutranji kavi v klubskem prostoru, kjer smo skupaj z vrsto novinarjev in reporterjev spremljali regato za medalje. Spomnil sem se skoraj enakih trenutkov, ki smo jih preživljali pred štirimi leti, ko smo po zelo napetem prenosu iz Aten slavili prvo slovensko jadralsko olimpijsko odličje. Ni vrag, sem si mislil, da bo danes kaj drugače. A mi zato ni bilo prav nič lažje pri srcu. Oče Slavko je vso regato stiskal pesti, da je v prstih zastala kri. Mama Dragica je hodila iz sobe, ker je bila preveč nervozna, da bi lahko gledala celo regato. Vsake toliko je odškrnila vrata in vprašala, če je še vedno drugi … kateri je obrnil … koliko še imajo do cilja? Tako je bilo tudi, ko smo gledali prenos regate pred štirimi leti. Končno se je v kadru pokazala ciljna boja. Murdoch prvi, Vasilij drugi, Romero tretji … Lima četrti. Vsi smo bili na nogah, Slavko in Dragica sta se objela s solzami v očeh, bliskavice fotoaparatov so napolnile prostor s srebrno svetlobo. Imamo srebro! Vasilij Žbogar ima srebro, slovensko jadranje ima srebro, Izola ima srebro, Primorska ima srebro, Slovenija ima srebro. Peto odličje na letošnjih olimpijskih igrah, rekordna bera tudi po zaslugi našega Vasilija. Ob pol osmi zjutraj smo brez kančka slabe vesti nazdravljali s penino. Imeli smo kaj slaviti. Telefoni s čestitkami so zvonili, najbolj Žbogarjevim, novinarji so dobili želene posnetke in prve besede presrečnih staršev.

Takoj za tem se je začela akcija, da Vasilija čim prej spravimo domov, da proslavimo drugo primorsko odličje z letnih iger in tretje sploh. Edini Primorec z odličjem pred Vasilijem je bil Goričan Jure Franko. Težko bo. Mora v Peking. Hočejo ga imeti v Slovenski hiši. Seveda, vsi drugi dobitniki odličij so že odšli. Ostal je le še srebrni Vasilij. Doma so stekle priprave za sprejem. 21. avgusta ga je nekaj sto prijateljev, starša, njegova Dalmatinka Maja, izolski navijači Ribari, vrsta članov Burje, novinarji, reporterji … pričakalo na ljubljanskem letališču. Veliki žur je začel še pred prihodom letala. Žal pa je moral Vasilij ostati do naslednjega dne v prestolnici, kjer so ga že čakale obveznosti. Šele drugi dan smo ga dobili v Izolo. Izolčani pa so znali pokazati, kako so ponosni na svojega olimpijca. Njegov trener, Irec Trevor Millar, je žarel od sreče. Kako ne bi, saj je Vasilij njegovi šoli jadranja prijadral prvi naslov evropskega prvaka in dve olimpijski odličji. Veličasten sprejem so počastili njegovi pokrovitelji, župan Izole, oče Slavko Žbogar, tokrat v vlogi predsednika Jadralne zveze Slovenije, prišel je tudi Janko Kosmina, ki je bil predsednik JZS ob njegovi bronasti medalji, prišli so jadralci iz olimpijske ekipe, iz Splita so prišli tudi njegovi jadralski prijatelji in dolgoletni tekmeci, Mate Arapov, njegov trener Joco … po veličastnem sprejemu na Lonki v Izoli je množica zapolnila ves, že premajhen prostor, na katerem deluje izolska Burja, ki je letos svoje jadralske junake že nekajkrat slavila. Veselju ni bilo konca. Najpogostejše vprašanje pa je bilo, ali bo v Londonu čez štiri leta še zlato. Pri tem je Vasilij ostal modro tiho. Tako kot je bil pred olimpijskimi igrami v Atenah, ko je osvojil bron, tako je bil tiho, ko je šel na Kitajsko: "Meni je lažje kot drugim, saj že imam medaljo," je rekel in osvojil še žlahtnejše odličje. Upajmo, da mu bo uspelo tudi v tretje. Kaj lepšega kot imeti vse tri … bronasto, srebrno in zlato. Pustimo se presenetiti.