Z Meltemijem po Kikladih

Z Meltemijem po Kikladih

Val 190
AVTOR Aleš Dimnik

Po nekaj letih čudovitih jadranj po Jadranskem morju me je vedno bolj vleklo dlje. Z jadrnico sem želel spoznati tudi druge kraje. Na tej poti je moj naslednji korak predstavljalo jadranje v Grčiji. V preteklih letih sem sicer kot član posadke po morju te mistične dežele jadral že trikrat, a sem se želel preizkusiti tudi kot skiper. Odločil sem se za jadranje po grškem arhipelagu Kikladi, z izhodiščem v marini Lavrio.

Priprave

Največji zalogaj pri celotni organizaciji je bilo zbiranje posadke, zato sem jadranje načrtoval za zadnji teden julija in prvi teden avgusta, ko je na delovnem mestu najlažje dobiti proste dni. Z organizacijo jadranja sem tako začel že meseca marca. Poletje je bilo daleč in malo ljudi je bilo z mislimi pri poletju. Poleg tega smo morali zaradi relativno daljšega, 14-dnevnega jadranja paziti tudi na to, da se bomo med seboj dobro ujeli. Kljub temu, da nas je bilo sprva samo 5, sem se odločil za najem 4-kabinske jadrnice gib sea 43. Zaradi preteklih izkušenj sem vedel, da je morje v Egeju bolj zahtevno kot na Jadranu. Bolj, ko se je bližal čas odhoda, več interesentov je bilo. Na koncu nas je bilo 8, zadnja, deveta članica posadke pa se nam je pridružila na otoku Paros, po tednu dni jadranja.

Veliko časa je bilo namenjenega tudi pripravam in načrtovanju poti. Preko interneta sem kupil navtični vodnik Greek Waters Pilot, veliko pa sem si pomagal tudi z elektronskimi navtičnimi kartami. Pripravil sem dve različici poti, eno nekoliko daljšo in drugo nekoliko krajšo. Že pripravljene poti so mi bile v veliko pomoč predvsem v dneh, ko sem bil utrujen in se ni bilo potrebno ubadati s tem, kam bomo šli naslednji dan.

Za posadko sem pripravil natančen program poti, prav tako pa tudi osnovne informacije o jadranju nasploh in potrebščinah, ki smo jih morali vzeti s seboj. Program je vseboval tudi varnostna navodila glede jadranja.

Na pot smo se odpravili z najetim kombijem. Vožnja z njim je bila precej naporna, saj iz Ljubljane do Aten traja, vključno s krajšim spanjem v motelu, okoli 32 ur, a njegova prednost pred letalom je zelo ugodna cena, možnost prevoza večje količine prtljage in hrane neposredno do marine in tudi ogled krajev na sami poti. Slaba stran v primerjavi z letalskim prevozom pa je varnost, čas in utrujenost zaradi potovanja. Takšen način potovanja zahteva kar precej izgubljenega časa zaradi čakanj na meji in cestninskih postajah.

Slab začetek …

Grška počasna organizacija se je prvič izrazila pri zelo počasnem in kaotičnem prevzemu barke. Ženska, ki mi je predajala jadrnico, je namreč ob zvonjenju njenega telefona izginila za dobrih 10 minut, zato sem po njenem drugem tovrstnem izginotju hodil za njo kot njen angel varuh in jo vseskozi opominjal, naj se vendarle že vrne na našo barko, da zaključiva njen prevzem. Ura je bila namreč že pozna in želel sem si čim prej oditi na pot, saj sta marina Lavrio in samo mesto precej industrijska in ne prav prijetna.

Tako se je zgodilo, da sem v vsej zmedi in naglici v njihovi pisarni pozabil prav vse dokumente barke. To sem ugotovil šele po dobri uri jadranja. Sledilo je nekaj sočnih kletvic in samoobtoževanja, a ni preostalo drugega, kot da se vrnemo nazaj v marino. Znova smo izpluli prav ob sončnem zahodu. Če komu, sem zaupal svojemu GPS-u in navtičnim kartam, zato me ni preveč skrbelo, da je bil načrtovan prihod na otok Kea šele pozno zvečer – ob 23. uri. Vetra je bilo malo, valov pa še vedno veliko, zato so se pri posadki začele pojavljati že prve slabosti.

Prvič smo se z močjo znamenitega meltemija – suhim severnim vetrom, ki tu kraljuje v poletnih mesecih in silovito piha s kopnega na morje – srečali že naslednji dan, ko smo jadrali proti otoku Kithnos. Ko smo izpluli na odprto morje med otokoma Kea in Kithnos, se je veter počasi, toda vztrajno krepil. Premec se je nekajkrat pošteno zaril v val. Veter je pihal nad 20 vozli, s sunki do 28 vozlov. Valovi so bili visoki okoli 2 metra in večkrat je pošteno pljusknilo čez krov. Morska bolezen zato ta dan ni izostala. V kraju Loutra smo dobili zadnje prosto mesto.

Več si lahko preberete v 190. št. revije Val navtika.