Velike pomorske bitke

Velike pomorske bitke

Bitka pri Helgolandu 1914

AVTOR Igor Antič
FOTO Igor Antič

Angleški admirali so na začetku 1. svetovne vojne zagovarjali doktrino močnega glavnega ladjevja z bojnimi ladjami, tako imenovanimi dreadnoughti, kot odločilnega dejavnika. Po drugi strani pa so se zavedali, kako nevarne za velike enote bi lahko bile podmornice in torpedovke, saj so se še dobro spominjali uspeha japonskih torpedovk v bitki pri Cušimi (1905). Bilo jim je tudi jasno, da bo njihov glavni nasprotnik v prihodnjem spopadu nemška vojna mornarica, ki jo je admiral Tirpitz razvil v spoštovanja vredno in nevarno silo. Za ilustracijo navedimo nekaj številk: na začetku 1. svetovne vojne je imela Velika Britanija 29 velikih starejših bojnih ladij, 18 dreadnoughtov, 10 bojnih križark, 35 različnih križark in 200 rušilcev, Nemci pa 19 bojnih ladij ter 22 starejših bojnih ladij, 7 bojnih križark, 19 različnih križark in 89 torpedovk. Značilno je, da so Angleži pri manjših enotah mnogo več pozornosti posvečali rušilcem, Nemci pa učinkovitim torpedovkam.

Nemci so še zlasti dobro zavarovali Helgolandski zaliv pri utrjenem otoku Helgoland na vzhodu Severnega morja. To so storili z dobrim razlogom: zaliv je obrnjen proti vzhodni obali Velike Britanije, od koder angleške vojne ladje niso imele predolge poti do nemških, življenjsko pomembnih pomorskih komunikacij. Poleg tega so bila v zalivu glavna nemška pristanišča, Cuxhaven, Bremerhaven, Emden in Wilhelmshaven, tu pa se je iztekal tudi strateško pomemben Kielski prekop, ki je povezoval Severno morje z Baltskim morjem. Zato je bila obramba sestavljena iz več črt: na zunanji so patruljirali rušilci, šest milj za njimi podmornice in še šest milj za temi minolovci in torpedovke.

Ko je Velika Britanija po poteku ultimata 5. avgusta 1914 napovedala Nemčiji vojno, je bilo očitno, da bo tudi na morju kmalu prišlo do spopadov. Prva pobuda je prišla z angleške strani. Komodor (pozneje admiral) Roger Keyes je načrtoval, da bi se dve lahki križarki z rušilci ponoči vtihotapili v Helgolandski zaliv, odrezali nemške patruljne ladje prve obrambne črte in jih uničili. Angleške podmornice bi ta čas stražile blizu nemške obale in napadle vse enote, ki bi skušale pomagati. Na ta način bi občutno prizadeli nemško pomorsko moč in obenem zavarovali promet čez Rokavski preliv v zelo občutljivem obdobju: Angleži so namreč takrat čez to morsko ožino v Francijo prevažali velike enote kopenske vojske, kajti nemška vojska je nezadržno prodirala skozi Belgijo proti bojiščem v Franciji.

Bitka

Angleži so z akcijo začeli opolnoči 26. avgusta 1914. Pod poveljstvom komodorja Tyrwhitta so angleške ladje zjutraj prodrle v zaliv in Nemci so sprožili alarm. Kmalu je prišlo do streljanja med nemško lahko križarko Frauenlob in angleško križarko Arethusa. Nemci so imeli šibkejšo oborožitev (samo 100-milimetrske topove), a so ciljali bolje, poleg tega pa so jim na pomoč prihajale nove križarke. V vrtincu posameznih dvobojev, ko je bila potopljena nemška torpedovka V 187, je Tyrwhitt spoznal, da mu trda prede, in je zahteval posredovanje glavnine angleških ladij, ki jo je vodil admiral Beatty. Zdaj se je začela že kar tragična komedija zmešnjav med angleškimi ladjami, ker njihovo vrhovno pomorsko poveljstvo – admiraliteta – ni seznanila vseh kapitanov s položajem in identiteto drugih sodelujočih ladij. Tako je komodor Keyes na ladji Lurcher skoraj začel streljati na obrise štirih ladij, ki jih je imel za nemške, a so v resnici sestavljale eskadro križark pod vodstvom angleškega komodorja Goodenougha. A to še ni bilo vse: Keyes je prihod »sovražnih« križark sporočil admiralu Beattyju in tako bi se bojna križarka Invincible skoraj zapletla v dvoboj z lastnimi križarkami. Pa tudi to še ni bilo vse: komodor Goodenough je le zaslutil, da je nekaj narobe in je takoj obrnil svoje ladje proti zahodu, kjer je vedel, da so angleški rušilci. Toda zaradi tega obrata je zdaj svoje ladje spravil v bližino angleških podmornic, ki bi jih zagotovo prepoznale kot sovražne ladje! To se je lahko zgodilo le zato, ker Goodenough sploh ni bil obveščen o načrtovanih akcijah angleških podmornic! Skoraj neverjetno se zdi, da je angleška admiraliteta delovala tako površno in vrh vsega še nemarno obravnavala tajnost radijskih zvez, kajti Nemci so že pred začetkom operacij poznali angleško šifro in brali nasprotnikove depeše!

Okrog 10.30 je bil položaj takšen: tri nemške križarke, Mainz, Straßburg in Cöln, so bile zapletene v boj s križarko Arethusa. Streljanje se je zavleklo in Angleži so začeli prevladovati šele, ko je Arethusi na pomoč prihitel Goodenough s svojimi križarkami, ki je pred tem že potopil torpedovko V 187. Najhujše je bila prizadeta nemška križarka Mainz, ki se je ob 13.50 potopila. Že prej je utrujenim in na smrt obsojenim angleškim križarkam na pomoč prihitel Beatty s svojimi bojnimi križarkami. Topovi kalibra 343 cm so zahrumeli z ladje Lion in že s tretjo salvo zažgali nemško križarko Cöln, ki je potem zaradi novih zadetkov potonila; ta poveljniška ladja je potegnila s seboj vse mornarje, celoten štab in tudi poveljnika, niti en član posadke se ni rešil. Beatty je hudo poškodoval tudi križarko Ariadne, ki se je vsa v ognju in dimu umaknila, a poginu ni mogla uiti; zaradi poškodb je potonila.

Po 14. uri se je nad morje spustila megla in preostale nemške križarke so izginile v njej: njihovim poveljnikom je bilo jasno, da jih v nasprotnem primeru zaradi velike premoči nasprotnika čaka zanesljiv pogin. Admiral Beatty je prav tako prekinil operacije in počakal, da so se zbrali vsi rušilci in da so se vse podmornice obrnile proti domu, potem pa je zaplul na sever, proti domačemu otoku. Pozno ponoči so vse angleške ladje varno priplule v svoja oporišča.