V družbi morskih levov

V družbi morskih levov

Val 166
AVTOR Jasna Tuta
FOTO Jasna Tuta in Rick Page

Veliki pomorski raziskovalec Jacques Cousteau je Kortezovo morje definiral kot “akvarij sveta”. Zaradi intenzivnega ribolova je rib bistveno manj kot v njegovem času, toda raznolikost morskih bitij v tem puščavnem zalivu je še vedno izjemna. Vedela sem, da bom v naslednjih mesecih srečala kar nekaj morskih živali, ki jih nikoli prej nisem videla. Prvi na vrsti so bili morski levi.

Iz sidrišča pred La Pazom je treba slediti štiri milje dolgemu kanalu, da varno prijadramo do globlje vode. Kanal ni pretirano širok in voda je desno in levo od njega izredno plitka, tako da ni veliko prostora za napake. Ko sva prevozila dobro miljo, je na ves glas začel piskati alarm. Ker jadrnice še ne poznava dovolj dobro, nisva takoj vedela, za kaj gre. Rick je opazil, da je motor pregret, zato sva zavila rahlo zunaj kanala in spustila sidro. Sledil je podroben pregled motorja, ki pa ni privedel nikamor. Vse je bilo videti v redu, vode je bilo dovolj, olja tudi, zato sva dvignila sidro in odplula dalje. Alarm se je še nekajkrat oglasil in takrat sem znižala hitrost, da je spet utihnil. Nekako nama je uspelo prevoziti ves kanal in takoj, ko sva na svoji levi pustila zadnjo rdečo bojo (boje so tu postavljenje po ameriškem sistemu, se pravi nasprotno od naših), sva ugasnila motor in dvignila vsa tri jadra.

Veter je pihal s severa, torej točno od tam, kamor sva bila namenjena, tako da sva za borih petnajst milj porabila ves popoldan. A še zdaleč se nisva dolgočasila, saj sva imela novo igračko! Preizkušala sva različne nastavitve v različnih smereh plovbe in se iz ure v uro počutila bolj udobno. Seveda naju čaka še veliko učenja, da doseževa nivo intimnosti, ki sva ga imela s prejšnjo jadrnico Marutji.

Veter je pozno popoldne popolnoma usahnil, tako da sva morala prižgati motor za zadnji dve milji, da naju ne bi ulovila tema. Šlo je izredno počasi. Tudi če sem pritisnila na plin, nisva šla hitreje kot tri vozle. Po desetih minutah se je motor spet začel pregrevati in Ricku je dobil preblisk: “Stavim, da imava kakšno vrv okrog propelerja!” Odgovorna za podvodna dela (beri: jaz) si je tako morala nadeti masko in se odpraviti v akcijo. Ko sem pokukala iz vode, na Rickovo vprašanje: “Ali sem imel prav? Vidiš vrv?” nisem znala odgovoriti. “Ne bi vedela. Nič ne vidim. Niti propelerja! Vidim samo veliko gmoto školjk okrog njega!” Stvar naju je presenetila, kajti niti mesec dni ni minilo od zadnjega čiščenja. Pozneje sva izvedela, da je zaliv La Paz znan po neverjetnem številu školjk, ki se v kratkem času (nepovabljene!) naselijo na podvodnem delu plovil. V roke sem dobila kladivo in se lotila intenzivnega podvodnega boja. Mahala in tolkla sem kake pol ure, dokler ni bil propeler, če že ne čist, vsaj prepoznaven. “Preostalo jutri” sem z zadnjimi močmi izdahnila kapetanu. Moje delo se je vsekakor obrestovalo, saj sva pridobila dva dodatna vozla hitrosti.