Trimanje prednjega jadra

Trimanje prednjega jadra

Val 168
AVTOR Robert Rodman
FOTO Robert Rodman

V tokratnem prispevku se bomo ukvarjali z nastavitvijo prednjega jadra. Predvsem seveda s tem, kje fiksirati oprijemališče škotine in kaj se dogaja, če to mesto spreminjamo. Seveda pa prednjega jadra ne oblikujemo samo s tem, ampak tudi z dvižnico in s še čim.

Želeno obliko prednjega jadra dosegamo z ustrezno nastavitvijo napetosti škotine, dvižnice jadra, ukrivljenostjo prednje pripone in seveda s točko vpetja škotine na palubi jadrnice. Prav slednja je tista, s katero se srečamo, ko prvič stopimo na jadrnico in nam, prav tako kakor druge nastavitve, ponuja veliko število možnih nastavitev. Vse je pač odvisno od našega znanja in izkušenj, mogoče celo od trenutnega navdiha.

Vzdolžna nastavitev

Točka oprijemališča škotine se na jadrnicah običajno nastavlja vzdolžno, in sicer s pomočjo drsnika, vpetega v tračnico. Zlasti regatne jadrnice imajo že kar nekaj časa tudi prečno nameščene tračnice, ampak to sodi v drugo poglavje.

Pa se najprej pomudimo pri vzdolžni nastavitvi točke vpetja prednjega jadra. Pomikanje drsnika, skozi katerega teče škotina po tračnici naprej oziroma nazaj, odločilno vpliva na obliko prednjega jadra. Z oblikovanjem slednjega lahko iz njega izvlečemo več ali manj moči, odvisno od tega, kaj v danem trenutku potrebujemo. Trimanje oziroma nastavitev prednjega jadra delimo na dve operaciji: osnovno in poznejšo fino. Osnovna nastavitev bo najbrž takšna, kakršno nam v osnovi omogočata kroj in oblika jadra. Pri tem velja, da jadro nastavimo tako, da so vsi trije robovi enakomerno napeti in brez gub. To najboljše storimo tako, da zajadramo proti vetru in nekoliko bolj pritegnemo škotino prednjega jadra. To naj nam bo nekakšna osnova. S pomočjo slike si poizkušajmo predstavljati, kaj se ob pomikanju koleščka naprej in nazaj z jadrom dogaja. Če imamo možnost, da držimo škotino prednjega jadra v roki (v ne premočnem vetru), bomo kaj kmalu ugotovili, da pomikanje koleščka vpliva tudi na večjo ali manjšo napetost škotine prednjega jadra. Drsnik torej utrdimo na tračnici v tisti točki, ki omogoča, da so vsi trije robovi prednjega jadra enakomerno napeti. Z jadrnico zajadramo proti vetru in škotino pritegujemo toliko časa, da se trakci na prednjem robu prednjega jadra po vsej višini enakomerno postavijo vzporedno. Če bomo z jadrnico za malenkost zajadrali še bolj proti vetru, nam bo začel zgornji privetrni trakec plapolati. Če v tej smeri vztrajamo, bodo začeli plapolati še vsi drugi po vrsti, in sicer od zgoraj navzdol. Osnovna definicija jadranja proti vetru nam namreč pravi, da je jadro takrat, ko so vsi trakci vzporedni po vsej dolžini jadra, pravilno naravnano in škotina pravilno pritegnjena.