TOAU – Francoska Polinezija

TOAU – Francoska Polinezija

Val 197
AVTOR Jasna Tuta
FOTO Jasna Tuta

Ko sem na začetku sezone zbirala informacije o otočju Tuamotus in spraševala druge jadralce, katere atole nameravajo obiskati, mi je starejši Avstralec zabrusil:

»Le kaj se obremenjuješ, saj so vsi enaki. Ko vidiš enega, si videla vse …«

Takrat sem povesila pogled in dvignila pete, a njegove besede so ostale z mano še dolgo. Vsakič, ko sva v Tuamotusih odkrila kakšen nov kotiček, ki se nama je zdel še lepši od prejšnjega (za katerega sva tako ali tako rekla, da je najlepši na svetu), sem veselo ugotavljala:

»Ni res, da so vsi enaki! Čisto vsak atol je nekaj posebnega in če bi lahko, bi si z veseljem ogledala vseh 74!«

Lahko si torej predstavljate, da mi po Kauehiju in Fakaravi nikakor ni bilo dovolj kristalno čiste vode in mavričnih koralnih grebenov. Potrebno je bilo obiskati vsaj še en otok, obvezno!

Izbrala sem Toau. Vedela sem, da je zaliv na severu zelo priljubljen in da se tam po navadi tre jadrnic, toda višek sezone je bil že zdavnaj mimo. Najina taktika, da spustiva naprej čredo jadrnic, ki v eni sezoni prejadra cel Pacifik, se nama je spet obrestovala. Ko sva prijadrala v Anse Amyot, sva presenečeno odkrila, da bova sidrišče delila samo še z eno jadrnico. Po zalivu so bili raztreseni muringi, a ker je bilo prostora več kot dovolj, sva najprej poskušala sidrati. Če imava možnost izbire, se vedno odločiva za sidranje. V primeru, da sidro začne orati, imava dovolj časa, da kaj ukreneva. Če pa bi se strgal muring, bi se v trenutku znašla na skalah …

Izkazalo se je, da tam s sidranjem ne bo nič. Voda je bila globoka in vsepovsod je bilo preveč koral oziroma premalo mivke, zato sva se naposled le privezala na eno izmed boj. Z muringi imava sicer zelo slabe izkušnje, zato se jih običajno izogibava. Ko pa nimava druge izbire, se vedno priveževa z dvema vrvema, eno speljeva skozi gambet pod bojo, drugo pa skozi verigo. Enkrat se nama je že zgodilo, da je boja v nočni nevihti odšla na sprehod in naju je pred skalami in žalostnim koncem avanture rešila le rezervna vrv. Sama grem vedno tudi v vodo z masko in dihalko, da pregledam stanje. Priznam, da je bilo po obupnih mehiških bojah zelo pomirjujoče videti lepo vzdrževan muring. Vedela sem, da bova lahko mirno spala. …

Več si lahko preberete v 197. št. revije Val navtika.