Skellig Michael in Little Skellig

Skellig Michael in Little Skellig

Val 149

Irska malo drugače

AVTOR Anka Valentinčič
FOTO Anka Valentinčič, dr. Špela Juvan

Na Irsko sem se odpravljala že kar nekaj let, ko pa je končno prišla na vrsto, s prijateljico do zadnjega trenutka nisva vedeli, na kateri konec bi se odpravili. Nekateri so nama priporočali pokrajino Galway, dobro znan in obiskan konec na zahodu, poln raznih znamenitosti, spet drugi pa so nama zagotovili, da lepše kot na severu ni nikjer. Na koncu sva se odločili, da greva na Skellig Michael zato, ker je bilo meni všeč ime, Špeli pa miniaturna fotografija v nekem vodiču.

Potem, ko je bilo to odločeno, se je sam od sebe izoblikoval še preostanek potovanja. Ker bi si težko izbrali cilj, ki bi bil bolj oddaljen od Dublina, kjer sva pristali, so bili potem hitro jasni tudi načrti za preostanek potovanja, saj zaradi časovnih omejitev ni bilo prav veliko manevrskega prostora, tako sva vsaj mislili. Na koncu se je, kot običajno, večina načrtov porušila, kar je druga in dolga zgodba – do Skelligov pa sva kljub temu prišli in niso razočarali. Morda sva bili prav zaradi tega, ker nisva vedeli veliko o najini destinaciji (bolj malo vodičev in priprav po načelu `pusti se presenetiti`), še bolj očarani.

Skellige sestavljata dva otoka – Skellig Michael in Little Skellig, ležita pa okoli 12 kilometrov od obale na jugozahodnem delu Irske, v pokrajini Kerry. Iz Dublina sva se z vlakom pripeljali do mesta Killarney, nato pa naju je taksi pripeljal v Kenmare, majhno obmorsko mestece, ki sva si ga izbrali za izhodišče najinih potepov. Lokalna cesta od enega do drugega kraja je vodila skozi narodni park Killarney in je bila polna ovac, ki so poležavale na sredi ceste, ter prelepih razgledov na jezera in hribe, ki sva jih v naslednjih dneh prehodili. Kenmare je lep in prijazen kraj, ki leži sredi slikovite hribovite pokrajine na koncu zelo dolgega in ozkega morskega zaliva, med drugim pa premore tudi lasten manjši kamniti krog. Taksist Charlie nama je v 45-minutni vožnji povedal vse, kar sva morali vedeti do konca potovanja, in več. Slišali sva vse krajevne legende, kje lahko dobiva najboljše fish&chips, in bili posvarjeni, da nikoli pod nobenim pogojem nikakor ne smeva piti `poitin`, žganja iz krompirja, ki je sicer že nekaj časa prepovedano, ne pa tudi iztrebljeno.

Na Skellig Michael vozi le nekaj ladjic, ki imajo za to posebno dovoljenje, omejeno pa je tudi število ljudi, ki je lahko naenkrat na otoku. Imeli sva srečo, da sva se na potovanje odpravili zunaj sezone, tako da se nas je nabralo le za par ladjic, vsaka je prepeljala kakšnih 15 ljudi. Mesto na ladji si je dobro rezervirati nekaj dni vnaprej, zlasti med turistično sezono, prav tako tudi ne škodi imeti še kakšnega dneva na rezervi. Odhodi so namreč zelo odvisni tudi od vremena in se kapitani navadno šele zjutraj na dan odhoda dokončno odločijo, ali se bodo sploh odpravili ali ne.

Na ladjo sva se po Charlijevih navodilih vkrcali v prijetnem ribiškem mestecu Portmagee. Plovba je trajala kakšno uro in kljub temu, da prav tisto uro ni deževalo (dež in sonce sta se sicer redno izmenjevala na pol ur, besede `zdaj pa že nekaj časa ne dežuje` pa so še vsakokrat v roku treh minut sprožile vsaj manjšo ploho), smo bili povsem premočeni. Poleg tega, da smo vsi prišli pripravljeni na dež in valove, z anoraki in nepremočljivimi čevlji, nam je kapitan razdelil še kombinezone, v katerih smo izgledali kot ekipa mehanikov formule ena. Vse to ni prav dosti pomagalo, saj smo bili z izjemo kapitana, ki je pač sedel v kabini, že na pol poti skoraj vsi povsem mokri. Kljub temu je bila plovba v vetru in visokih valovih, ki so zalivali celotno palubo, za večino prav zabavno doživetje. Seveda pa je bilo vreme po kapitanovih besedah `precej lepo`, tako da si predstavljam, da je vsa zadeva v slabšem vremenu še precej bolj zabavna. Na ladji je bila tudi gospa, ki se je že prvo minuto, ko smo zapeljali iz zavetrja obale, oklenila ograje in je ni spustila vso pot, v morju pa je pustila tudi ves zajtrk in verjetno večerjo. Za tiste, ki jim morska slabost povzroča težave, je takšen izlet lahko res neugoden.