Simon Polajnar – Skiper leta

Simon Polajnar – Skiper leta

Val 194
AVTOR Uredništvo Val
FOTO arhiv Simon Polajnarja

Spletni navtični časopis e-navtika je letos drugič zapored podelil priznanje Skiper leta, posebno priznanje za posameznike, ki so v navtičnem svetu izjemno pomembni za varno in zabavno plovbo in njihove napore običajno spregledamo. Da bi javnost spoznala, kdo so ljudje, ki skrbijo za varnost svoje posadke, njihovo zabavno in doživetij polno prebivanje prostega časa na plovilu, smo se odločili, da pripravimo krajši intervju z letošnjim zmagovalcem Simonom Polajnarjem ter njihovo delo približamo navtični in splošni javnosti.

VN: Simon, izbran si bil za skiperja leta. Kaj je pripomoglo k izboru in kaj je zmagovalna formula?

SP: Nominirali so me prijatelji, ki so me tudi izglasovali. Ključ do zmage so bile moje navdušene posadke, katerih se je v nekaj letih zvrstilo kar veliko. Marsikateri med njimi je postal moj zvesti sojadralec. In ta širok krog prijateljev so moji podporniki in zvesti glasovalci, s katerimi smo skupaj dosegli še zmago v izboru za skiperja leta.

VN: Koliko potovanj ali prevoženih milj si opravil v tem letu?

SP: To leto nisem opravil rekordnega števila milj, sem pa popeljal veliko posadk in z njimi delil enkratna jadralska doživetja.

VN: Ali si jih večinoma opravil z jadrnico ali motornim plovilom?

SP: Že od nekdaj me navdušujejo jadrnice, ta čudovita plovila, ki se gibljejo s pomočjo vetra in jim je motor samo izhod v sili. Tako lahko dokažem svoj občutek za veter in morje. Vsem jadralcem je poznan občutek, ko se ugasne motor in jadrnica brezslišno zaplove med valove.

VN: Kateri je bil najbolj nenavaden pripetljaj, ki se ti je letos zgodil na morju?

SP: Kakšnega posebno nenavadnega pripetljaja letos ni bilo. Sicer pa vsak skiper ve, kako je reševati plovilo v neveri, kako je pluti v noči, kako je prebedeti noč ob gledanju v nebo, medtem ko preostali člani posadke brezskrbno smrčijo. So pa tudi številna lepa doživetja, ob razprtih jadrih, ob trimanju le-teh in pogledovanju na merilnik hitrosti ter spremljanju sosednje posadke. Lepo je tudi, ko ti prijatelj iz morskih globin prinese trofejo Jadrana in se ti razleze nasmeh do ušes. In že razmišljaš, kako jo pripraviti.

Še najbolj mi je v spominu ostalo eno nočno prečenje Senjskih vrat, ob polni luni in burji v jadrih, kar je bilo za marsikaterega člana moje posadke novo adrenalinsko in nepozabno doživetje. …

Več si lahko preberete v 194. št. revije Val navtika.