Seascape 27

Seascape 27

Val 166

Po nadvse uspešnem projektu seascape 18 – mlado podjetje je preseglo tudi najdrznejša pričakovanja navtičnih poznavalcev – je bilo seveda upravičeno ugibanje o tem, kako naprej. Kajti tovrstna zgodba skorajda mora imeti nadaljevanje. In ga je dobilo, in sicer v podobi osemmetrske seascape 27. Kakšna je videti v času, ko se načrti spreminjajo v meso in kri, o tem pa v naslednjih vrsticah.

Lastnika podjetja sta že od vsega začetka usmerjena v takšne jadralne projekte, ki si zaslužijo naziv jadralni. Videti je, da prisegata na najsodobnejše možnosti, ki jih ponujajo tehnologija, tehnika in vse hidrodinamične raziskave, ki so danes temelj vseh ambicioznejših načrtov. To sicer ne pomeni, da si lahko privoščita testne preizkuse v bazenih z ustreznimi meritvami, a to dandanes niti ni tako brezpogojno nujno. Računalniške simulacije in programi za načrtovanje plovil so tako sofisticirani, da jim mirno lahko zaupamo. In smo prepričani, da bo jadrnica tako hitra, kot nam obljubljajo nemi (ne nujno) računalniški programi.

Seascape 18 je športna jadrnica, ki do neke mere ustreza tudi potovalnim fantazijam vsem, tako ali drugače mladim, a je z merami, opremo in razporeditvijo bolj ali manj športno-rekreacijsko plovilo. Nadvse uporabno, saj ga lahko z avtomobilom prevažamo naokoli in namočimo v morje tam, kjer si želimo. A kakor koli obrnemo, ne gre za potovalno barko.

Kakšen, predvsem pa, kako velik naj bi bil naslednji projekt, je bilo nedvomno zelo težko vprašanje. Da bo stoodstotno jadralski in bo ustrezal mnenju snovalcev, da jadrnica, ki ne izglisira, ni prava jadrnica (če malo poenostavim njuno večkrat izraženo mnenje), nismo dvomili. Kakšna pa bo velikost naslednice, je bilo težko napovedati, čeprav je bilo realno pričakovati, da korak ne bo `predolg`.

Da bo bolj `zaresna`, je bilo jasno, ampak kako zelo? Ugibanja so razpršili prvi renderingi in tehnični podatki, ki smo jih prejeli v uredništvo. Oboje še nepopolno in ne povsem dorečeno je dovolj za prvi namig. Naslednica bo tako velika, da jo bo mogoče z avtomobilom prepeljevati po cestah, kar pomeni, da ne bo širša od 2,55 metra, njena dolžina 7,99 metra pa omogoča tudi takšno ureditev, da bo jadrnica umeščena v potovalno-tekmovalne razrede, ki bi jim sicer lahko rekli tudi kako drugače.

Za tandem Mihelin-Hajnšek so vedno bili značilni jasen pristop, dobro definirana stališča in po premisleku izbrani sodelavci. Prav nič nenavadnega torej ni, če sta za arhitekta spet izbrala F. Manuarda, ne le teoretika, ampak tudi uspešnega jadralca in enega od kraljev razreda minitransat, še zlasti zato, ker sta po logiki stvari lahko pričakovala projekt, soroden njegovemu zadnjemu in razreda 40`.

Poleg njega so pod projekt podpisani še Gigodesign, ki naj bi zagotovil ustrezno oblikovanje notranjosti, in seveda Seascape, se pravi oba lastnika podjetja, ki sta prispevala osnovno zasnovo in `profil` nove jadrnice. Jadrnica naj bi se uvrstila med tiste sodobne tekmovalno-potovalne jadrnice (racer-cruiser), pri katerih je tekmovalni vidik (morda bi bilo boljše zapisati naglašen jadralni potencial) še poudarjen.

Pri oblikovanju trupa se snovalci niso mogli izogniti `prelomljeni` izdelavi (chain, bouchain), nekakšni `šarpi` izdelavi, kakor smo rekli njega dni, ko je bila podobna oblika nujna, a zaradi povsem drugih razlogov. Ponovimo še enkrat: spodnji del trupa je ploščat in s široko elipso omogoča veliko stabilnost, hitrejše izglisiranje ipd. Če bi se ta oblika smiselno nadaljevala do tika s palubo, bi bila jadrnica široka krepko čez tri metre. Pa seveda ni; na črti, kjer se prelomi, se navpično nadaljuje do palube. Kje ta črta preloma poteka, je majhna znanost, odločitev pa odvisna od drugih elementov, ki soodločajo (izpodriv, ugrez, balast ipd.). Upati je, da je F. Manuard še enkrat (spet) zadel pravo.

Sodobni obliki trupa se pridružujejo še nekateri elementi, ki bodisi povečujejo uporabnost, varnost med plovbo, bodisi nakazujejo jadralni potencial.