Premuda – Ist

Premuda – Ist

Val 166
AVTOR Uroš Gabrijelčič
FOTO Uroš Gabrijelčič

Susak je v zgodnjem jutru, ko se valovi še niso umirili zaradi burina, ostajal za nami kot lep spomin, z občutki, ki jih imaš po snidenju s starim prijateljem. Bolj ko je na eni strani otok izginjal v meglici, bolj se je iz nje z druge strani luščila podoba nizkega otoka, ki je bil naš naslednji cilj. Premuda, kraj, ki sem si ga zapomnil po izvrstni restavraciji in osah, ki so nekega poletja navalile na vse živo ob njem. Kako bo tokrat? Let`s find out!

Muringi in bimini

Motor ob 1.800 vrtljajih ni bil zelo hrupen, tako da sem lahko poslušal radio Rijeka, a poslušal sem ga le napol, kajti zamislil sem se nekam v preteklost. V čase, ki sem jih kot otrok preživel v tem mestu, na dolge poletne mesece, ko smo se s stricem, upokojenim kapitanom, potepali po bližnjih otokih. S pasaro, ki je premogla kabino in v njej le dva pograda, a je bila zame tedaj pojem udobja, varnosti pred zunanjimi neprilikami, zavetje pred nočjo. Me prav zanima, ali bom trčil ob kakšen spomin, ko bom zavil proti majhnemu mandraču, ki je bil dovolj velik za pasaro in zanesljivo premajhen za Senui, ki se ponaša z 2,20 metra ugreza.

Menda je na Premudi dandanes precej drugače, kot je bilo pred sedmimi leti, ko sem ob njej plul nazadnje. No, bomo videli. Nekaj informacij sem imel, predvsem pa mi je bilo jasno, da bo treba uporabiti muringe, s katerimi so naši sosedje posejali skorajda vse uporabne zalive v Jadranu.

Kaj je še ostalo od romantike sidranja, od negotovosti, ki jih prinaša `bingljanje` na verigi, ko ne veš zagotovo, ali je na koncu verige še sidro in če je, ali je se je res zakopalo, kot je prav! No ja, brez pretiravanja, ampak včasih je privez na muring še bolj stresen in negotov, čemur bodo pritrdili vsi tisti lastniki plovil, ki so `zapluli` z muringom vred na odprto morje …

Niso me skrbeli muringi, me je pa vznemirjalo dejstvo, da za izlet na kopno potrebuješ pomožni čoln. In tega sem imel in imel sem tudi pomožni motor, oboje novo in nepreizkušeno, ampak nečesa nisem imel, varnostne vrvice, brez katere vžig motorja ni mogoč. Varnostni ukrep pač, če se človek, ki upravlja motor, po nesreči zvrne v vodo. Motor preneha delovati in tudi, če je človek sam, se bo nekako skobacal nazaj na čoln. No, to vrvico sem pozabil doma. Seveda so tu še vesla, in ker so mi lani v Izoli ukradli pomožni čoln, ne pa tudi vesel, sem imel zdaj kar dva para, kakor sem veselo razlagal Matjažu, standardnemu članu posadke.

Matjaž ni komentiral tega, ko sem mu pred dnevi to omenil …

Do Premude je bilo le še kakšnih 6 milj, ko je bila vsa posadka v kokpitu in je bil čas za pozen zajtrk.

Postajalo je toplo, v uri ali dveh pa bo tudi vroče, ampak pod razpetim biminijem se bo dalo zdržati.

Bimini! Skušal sem se spomniti časov, ko jih nismo poznali, smo si pa pomagali z rjuhami, spalnimi vrečami, šotorskimi krili in velikimi brisačami, vse za to, da bi se izognili neposrednosti boga Atona, v kar so Egipčani povzdignili sonce, ki sicer ni nič drugega kot krogla izgorevajočih plinov! Naj bo, meni je zgodba o Atonu in samosvojem faraonu, ki ga je častil, blizu, tudi zaradi Nefretete, najlepše ženske tistega časa.

Med zajtrkom sem posadki počasi začel pripovedovati zgodbo Ehnatonu, trmastem faraonu in prvem monoteistu, od katerega je marsikaj prevzelo tudi krščanstvo.