Pasara, guc

Pasara, guc

Tradicionalna plovila istrske obale - (V. del)

AVTOR Slobodan Simič Sime
FOTO Slobodan Simič Sime

Ribištvo je nedvomno ena najpomembnejših dejavnosti ljudi z obale. Ni pa edina. Različna plovila služijo tudi prevozu ljudi, tovora, uživanju v jadranju, tekmovanju na veslaških in jadralnih regatah in omogočajo še mnogo drugih aktivnosti na morju. Med najbolj priljubljenimi, majhnimi in preprostimi plovili, ki sta bili nadvse primerni ne le za ribolov, ampak tudi za športno jadranje ali prevoz nekaj ljudi, sta bili pasara in guc.

Pasara

Pasara se na današnji slovenski obali pojavi nekje v začetku 20. stoletja, v večjem številu pa z množičnim priseljevanjem ljudi in ladjedelcev s hrvaških obal od konca petdesetih let prejšnjega stoletja. Oblika in konstrukcija pasare, ki ima sicer dobre plovne lastnosti, govorita, da to ni lagunsko plovilo, temveč da prihaja z območij z globljim morjem. Čeprav so na nekaterih delih jadranske obale presegale tudi deset metrov dolžine, na naši obali pasar, daljših od osmih metrov, skorajda nismo poznali. Takšne se le tu in tam pojavijo predvsem za turistično-prevozniške namene konec prejšnjega stoletja.

Pasara je dokaj lahka barka za raznotero uporabo. Zelo lepo jadra, zato je priljubljena tudi kot jadrnica “za šport in zabavo”. Le redko se oddaljuje od obale za več kot štiri milje. Preveč razposajenega morja pa pasara ni najbolj vesela. Ime naj bi dobila po ploščati, listu podobni ribi »pašari«, kateri je resnici na ljubo tudi podobna, če jo gledamo s ptičje perspektive.

Kakor mnoga druga plovila, lahko tudi pasare delimo v več podtipov. Na naši obali lahko v zadnjih stotih letih zaznamo predvsem dve izraziti obliki pasar. Starejše pasare z ozkim premcem in bolj ravno ter pokončno premčno statvo, ter pasare s prostranim premcem, ki je vedno izdelan z ukrivljeno, močno nad morje potegnjeno premčno statvo. Pasare bi lahko ločili v dva razreda tudi glede na višino krme oziroma zrcala. Tako imamo pasare z visokim zrcalom ali pasare z nizkim zrcalom. Tako kot pasare s prostranim premcem, se tudi pasare z nizkim zrcalom pojavijo pozneje. Za vožnjo ljudi po morju je bila pasara s prostranim premcem bolj primerna, ker je s takšnim premcem onemogočala pljuskanje vode čez palubo. Pasare z ozkim premcem in nizkim zrcalom pa so dobro jadrale, zato ni čudno, da se je iz njih razvila nekoč znana regatna jadrnica L5.

Na naši obali lahko danes občudujemo še okoli 60 lesenih pasar, najpogosteje izdelanih v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Nekaj jih je še vedno izvirno odprtih in z jamborom, ki pa je tu bolj za okras, kakor za jadranje, nekaj pa jih ima nizko kabino. Skoraj vse imajo vgrajen motor z 10 do 15 KM.

Oblika

Če pogledamo pasaro s ptičje perspektive, ne moremo mimo njene elegantne, izredno aerodinamično potegnjene forme. V enakomernem, vendar dokaj močnem loku linije boka hitro prispejo do točke, kjer je pasara najbolj široka. To je nekje na dobri tretjini dolžine. Tukaj linija zelo počasi zamenja smer in se začne v izredno blagem loku ožiti proti krmi. Krmo zaključuje zrcalo, to je ravna, malo nad morje nagnjena površina, na kateri se končata boka.

Gledano s strani je premec nekaj višji od krme. Paluba je tako po dolžini kakor tudi prečno zelo malo usločena, lahko bi rekli, da poteka dokaj vzporedno z morjem. Močna, premčna ašta starejših pasar je ravna in ne preveč nagnjena nad morje, novejše, predvsem srednje- in južnodalmatinske pasare pa jo imajo močno zakrivljeno. Pasara ima palubo predvsem na sprednji tretjini, vse druge opalubljene površine pa so namenjene hoji po boku ali majhnemu pokritemu prostoru na krmi za različno drobno opremo. Ta prostor na krmi, če ga ima, je najpogosteje zaprt z vratci. Na prostrani palubi je pri večjih pasarah pogosto tudi majhen »bokaport«, ki ni bil namenjen vhodu pod premčno palubo, temveč pri delu z mrežami. Pod palubo je bila nekoč spravljena ribiška in vsa druga oprema. V novejšem času je najpomembnejša vloga te palube prostran prostor za ležanje in sončenje.

Razen razpoznavne linije, ima pasara še eno značilnost, bitve. Vedno je ena močnejša na sredini premca bližje premčni ašti, ki seže do kobilice, in dve manjši bitvi, ki sta na vsaki strani krme zelo blizu zrcalu. Odprt prostor za ribiče ali ljudi je izjemno velik in se praviloma ne pokriva. Na robu palube po celotni dolžini ima pritrjeno plitvo letev, kateri bi težko rekli, da je nadbok (bandamorta). Razen klopi na sredini, imajo pasare tako ali drugače oblikovano tudi klop na krmi, ki se uporablja za ribolov in krmarjenje. Na kratkih oseh ima nataknjeno krmilo, ki sega natanko do dna kobilice in nima velike površine. Če ima jambor, je ta kratek in je na premčnem delu. Na boke je nepremično pritrjen s priponami. Nanj se je najprej dvigalo latinsko in pozneje trapezno jadro. Jadro je pogosto segalo tudi malo za krmo. Flok na pasarah v severni Istri ni bil v navadi. Predvsem po drugi vojni je bil izredno razširjen tudi »markonijev« jambor – jambor s prečko, ki ga še danes lahko uzremo na nekaterih pasarah.

Razmerje med dolžino in širino značilne severnoistrske pasare je nekaj manj kot 1:3. Mere pogoste 6-metrske pasare so:

- širina okoli 2,1 m,

- višina na sredini (od dna kobilice) okoli 92 cm,

- površina jader blizu 10 m2.

Pasara je imela od 22 do 30 ozkih hrastovih ali murvinih reber. Po rebrih nad kobilico se je po celotni dolžini raztezal močan paramezal. Palubo drži od 7 do 8 spon, ki se umeščajo v zgornje vzdolžne rebrne utrditve in se ne spajajo neposredno z rebri.

Paluba je izdelana iz ozkih borovih (tudi macesnovih, tikovih ali irokovih) desk. Madirji po bokih pa so široki do 14 cm. Starejše pasare so imele tako madirje kakor palubne deske širše. Pred vrhom je imela po zunanji strani bokov pritrjeno letev ali dve kot zaščito pred drgnjenjem z drugimi plovili, udarci, vrvmi itd.

Pasare so veslali stoje na sredini. Manjše pasare je veslal en veslač s po enim veslom v vsaki roki. V tem primeru so bili nasloni za vesla vzporedni. Če je bila pasara večja, je potrebovala do dva veslača in je imela dva para naslonov. Kot nasloni za vesla so se najpogosteje uporabljale po dve ali štiri forkule ali palci, tanke paličice, ki so bile vtaknjene v ločen kos lesa na vrhu bokov – blazinice.

Guc

Guc je majhna, izredno vitka in lahka ter »ubogljiva« priobalna enojamborna jadrnica. Na našem področju je bila in ostala redka in namenjena bolj ali manj zabavi, rekreaciji ali za »turistična« jadranja ob obali, četudi so bili guci do 8 metrov dolžine v srednji in južni Dalmaciji, od koder so večinoma prišli k nam, nekoč namenjeni predvsem ribarjenju. Tam so poznali celo nad 9 metrov dolge guce za prevoz lažjega tovora in ljudi. Na področje severne Istre je guc prišel v večjem obsegu v času razmaha turizma na začetku 20. stoletja. V osrednjo Istro pa je najverjetneje prišel v 19. stoletju iz Dalmacije. Nekaj gucev so izdelali tudi v škverih na naši obali. Zadnji so bili tu narejeni v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Danes je na naši obali manj kot deset gucev.

Guc je bil najprej popolnoma odprto plovilo. Po 2. svetovni vojni postaja vedno pogosteje opalubljen. Svoje obdobje pa konča s skoraj polovico površine, pokrite s palubo. Zanimivo je, da je bil trup guca vedno skoraj enak in razen opalubljenosti ni bilo nobene druge spremembe, zato v severni Istri ne moremo govoriti o različnih podtipih gucev, če jih seveda ne delimo na pokrite in odprte. Nasprotno pa je ob obali Istre jadralo vsaj pet različnih tipov gucev. V bližnji Opatiji je bil zelo razširjen nadvse svojstven, »turistični« guc z ograjico na krmi in dvema jamboroma, pri čemer je bil krmni zelo majhen. Nadvse značilen je bil tudi lovranski guc z visoko in estetsko oblikovano premčno ašto.

Oblika

Od koničastega premca se boka začenjata enakomerno in ne premočno širiti nekje do četrtine dolžine. Tu se začneta »ustavljati« in v izjemno blagem, komaj opaznem loku nadaljujeta širitev nekje do sredine, ko obrneta svojo smer. V zadnji petini pa ponovno enakomerno zavijeta proti krmni statvi. Torej sta premec in krma zelo podobna in za nameček skoraj enako visoka. Tudi palubna linija je skoraj vzporedna z morsko. Paluba je počez le malo usločena, prav toliko, da vsa voda zdrsi iz nje. Ravna premčna in krmna ašta se le za nekaj centimetrov dvigujeta nad površino palube in sta rahlo nagnjeni nad morje.

Velik prostor za »potnike« se ni zapiral. Majhna prostora pod premčno in zelo majhno krmno palubico pa se že dolgo zapirata z vratci in služita za različno drobno opremo. Starejši, malo večji guci, namenjeni ribištvu, so na premcu imeli tudi majhen bokaport, v katerem je stal ribič pri dviganju ali čiščenju mrež ali drugih ribiških opravilih.

Jambor, ki je na okoli tretjini dolžine od premca, je navpičen in visok. Pritrjen je s po dvema priponama na vsakem boku in vtaknjen v odprtino v paramezalu. Nanj se je nekoč obešalo predvsem latinsko in pozneje tudi trapezno jadro. Jadra guca so vedno imela dokaj veliko površino. Trapezno jadro je pri gucu pogosto segalo tudi več kot meter in pol za krmo.

Krmilo sega gucu do dna kobilice in se obrača s kratko ročko. Vpeto je na kratkih oseh in ima zelo majhno površino. Razmerje med dolžino in širino guca je običajno malo manj kot 3:1.

Značilne mere 6-metrskega guca so:

- širina do 2 metra,

- višina na sredini nekaj več kot meter,

- prostornina okoli 6 m3 (pri gucu sta si dolžina plovila in prostornina zelo blizu!).

Višina od dna kobilice do vrha jambora je večja od največje dolžine guca in tudi presega 6,5 metrov. Običajno je višina samega jambora približno takšna kot je dolžina guca.

Odprt prostor guca so nekoč »prečkale« dve do štiri klopi. Ko je dobil palubo, so klopi »preselili« ob boke. Male, odprte guce so veslali stoje z dvema ne preveč predolgima vesloma v forkulah ali preko bracare. Stali so približno na sredini guca.

Guc ima le od 20 do 22 reber. Običajno so rebra pri dobro izdelanem gucu le iz treh kosov, pri čemer je spodnji iz enega naravno zakrivljenega kosa lesa. Pritrjena so na ozko kobilico, ki pa je imela relativno veliko bočno ploskev. Tudi zaradi tega je guc zelo dobro držal smer in se je z umirjenostjo odzival na sunke vetra. Paramezal so pri gucih severne Istre skoraj opustili. Kobilica in rebra so bila najpogosteje hrastova, a tudi iz lesa črnike in murve.

Paluba je narejena običajno iz borovih desk, ki so široke le kakšnih 6 do 8 cm. Izjema je le deska, ki je najpogosteje skoraj dvojne širine in teče po sredi palube ter jo »prebada« jambor. Bočni madirji so široki okoli 10 do 14 cm. Ta širina je bila pri starih, ribiških gucih veliko večja. Guc ima na obeh bokih po vsej dolžini na vrhu dve zaščitni letvi, ki sta narazen kakšnih 15 do 20 cm in ga ščitita pred bočnim trkanjem z drugimi plovili.