Otok Iž

Otok Iž

Val 144

Reportaža

AVTOR Vojko Mitrovič
FOTO Vojko Mitrovič

Iž je miren in spokojen otok, na katerem zunaj glavne sezone ni običajnega turističnega vrveža. Takrat je le majhna in lepa morska oaza, ki nam lahko nudi veliko navtičnih in popotniških užitkov.

Otok Iž sodi v zadrski arhipelag, leži pa med Dolgim otokom in Ugljanom. Tik ob njem je deset manjših otočkov, med katerimi sta najbolj znana Knežak in Rutnjak. Otok Iž je večinoma poraščen z grmičevjem (makijo) in gozdom, precej površine pa zavzemajo tudi oljčni nasadi. Bojda je na otoku zasajenih kar okoli 90.000 oljk.

Na otoku ni divjih zveri, pač pa le nekatere vrste plazilcev, ki se seveda zadržujejo na bolj odročnih in divjih delih otoka. Zahodna stran Iža, torej pobočje in obala nasproti Dolgega otoka, je brez naselij, a z majhnimi zalivčki s plažami. Najvišji »planinski« vrh na Ižu je Koritnjak, ki kvišku meri 168 m, nanj pa se po stezicah lahko odpravimo iz Velega Iža ali zaliva Soline, od koder je okoli pol ure hoda. Sam na vrhu še nisem bil, so mi pa morski planinci navdušeno zagotavljali, da se z njega razprostira nepozaben pogled na zadrsko otočje in Kornate.

Otok Iž s površino 17,5 km² med stoterimi hrvaškimi otoki zavzema 24. mesto, med naseljenimi otoki pa 19. mesto. Na njem s tradicionalnim otoškim ritmom živi okoli 650 prebivalcev, ki se preživljajo s poljedelstvom, vinogradništvom, oljkarstvom, pomorstvom in ribištvom. Na žalost se zadnja leta večina prebivalstva preživlja z »upokojenstvom«, saj podatki iz leta 1981 govorijo, da je bilo takrat na otoku okoli 40 % upokojencev, dandanes pa je otočanov, ki so odložili orodje in začeli vzdigovati pokojnine kvečjemu še mnogo več. Ob tem je zanimiv še podatek, da je bilo leta 1930 na otoku 2.500 otočanov.

Večji strnjeni naselji sta Mali in Veli Iž, kjer so pošta, trgovine in gostinski lokali. Iž se od mnogih drugih dalmatinskih otočkov razlikuje predvsem po svojih zanimivih krajevnih običajih in tudi po tem, ker je na njem zdravstveni dom, ki deluje vsakodnevno, ne pa enkrat na teden, kar je praksa drugje.

Zgodovina otoka

Otok je bil naseljen že v prazgodovini, naselja na današnjih lokacijah pa so se začela razvijati v zgodnjem srednjem veku. Zapisi iz 10. stoletja pravijo, da je bizantinski cesar Konstantin Porfirogenet otoku nadel ime Ez, ki se je nato v 13. stoletju spremenilo v Iž. Od srednjega veka in v času Benečanov so imele otok v lasti zadrske plemiške družine. Iz tistega časa so ohranjeni ostanki štirih vasic, cerkev sv. Marije iz 9. stoletja s polkrožno apsido in druge znamenitosti, ki nam pričajo o bogati kulturi otoka. Župnijsko cerkev je otok dobil v 14. stoletju, žal pa ni ohranjena v prvotni obliki.

Otok se je začel gospodarsko razvijati v 16. stoletju, a se nikoli ni razvil tako, da bi prehranili vsi otočani. Ti so se kljub demografski rasti pravzaprav z otoka vedno tudi odseljevali.

Na otoku je dokaj ohranjen še dvorec družine Canagietti, dvorec družine Fanfogna, ki je bil zgrajen v romanskem slogu, pa so v 19. stoletju preuredili v šolo.

Otok je pridobil na veljavi v začetku 20. stoletja, ko so bile vzpostavljene ladijske povezave s celino, saj se je s tem olajšalo trgovanje z dvema odličnima otoškima izdelkoma, olivnim oljem in tradicionalno ižko keramiko.