Oskrba plovila z elektriko iz alternativnih virov

Oskrba plovila z elektriko iz alternativnih virov

Val 155
AVTOR Božidar Peteh
FOTO Božidar Peteh

Bilo je že skoraj 20 let nazaj, ko so se začeli na plovilih pojavljati prvi zbiralniki sončne energije in jo pretvarjali v električno energijo (fotovoltaika), ali po domače: sončne celice. V glavnem je šlo za jadrnice, sem in tja se je opazila tudi kakšna sončna plošča na motorni barki, ki pa je bila namenjena predvsem za vzdrževanje akumulatorjev.

Že v teh zgodnjih časih uporabe sončnih celic so bili njeni uporabniki predvsem dvoje vrste pomorščakov: zagreti okoljevarstveniki in pa tisti, ki so bili radi odmaknjeni od pridobitev civilizacije, hkrati pa se nekaterim njenim dobrobitim ne bi odrekli (pivo iz hladilnika sredi puščave). Ob razvoju navtičnega turizma sem pričakoval, da se bo število uporabnikov sončne energije hitro povečalo, vendar sem se uštel. Še vedno velika večina plovil nima nobenega alternativnega izvora elektrike. Sončnih celic ni veliko, še manj je vetrnih generatorjev. Velik del njih pa je tudi manjših zmogljivosti in so zgolj namenjeni za dopolnjevanje in vzdrževanje akumulatorjev. Najprej sem mislil, da so izračuni strokovnjakov napačni in da to ne gre tako, kot je na papirju. Moja odločitev, da se na novi jadrnici popolnoma usmerim v sončno energijo in sem neodvisen od drugih izvorov, pa mi je dokazala, da so izračuni pravilni in so razlogi verjetno nekje drugje (komoditeta, premalo „zeleni“ projektanti), in preprosto to, da večina uporabnikov plovil ne ostane zunaj marin in privezov več kot eden dan, kar pomeni neposredno oskrbo s kopensko električno energijo.

Moja hipoteza je bila, da je moč zgolj z uporabo z alternativnih virov električne energije v območju do 450 severno in južno od ekvatorja zagotoviti popolno avtonomijo plovila – jadrnice z normalnimi potrebami za življenje vse dni v letu, razen motornega pogona na razdalje, daljše od 30 minut (4 km), pri čemer je potrebno pokriti naslednje potrebe (jadrnica dolžine do 12 m in posadka do 4 osebe):

- osvetlitev za bivanje,

- navigacijske luči,

- inštrumenti za navigacijo (globina, hitrost, AIS, veter),

- radar,

- hladilnik,

- sanitarije,

- črpalke za uporabno vodo,

- kalužne črpalke (odpadne vode),

- radijska postaja,

- radio CD,

- polnjenje telefona in drugih podobnih naprav,

- prenosni računalnik s televizijo,

- ogrevanje,

- avtopilot.

     

Alternativni viri

Pa najprej problem sončnih celic. Če želimo resnično proizvodnjo elektrike za vse naše potrebe, odpadejo rešitve z ad hoc montažo. To je bodisi kjer koli na palubi ali obešeno na ograji. Takšen način nam ne bo zagotavljal dovolj elektrike, saj so to mesta s pogosto senco in je zaradi tega realni izkoristek ne samo polovičen, ampak še manjši. Tega problema ne bi rešili niti s povečanjem števila sončnih plošč, saj bi te bile bolj moteče kot koristne.

Kakor koli že gledamo, je edina dobra rešitev ta, da se na krmi montira posebno stojalo za sončne plošče, ker s tem dosežemo dva učinka: odmaknemo jih z območja aktivnosti pri jadranju ter jih postavimo na mesto, ki se je v praksi pokazalo kot najbolj osončeno, to je z najmanj sence (jadra, jambor, vrvi …). Poleg tega pa so tam tudi najmanj izpostavljene različnim mehanskim poškodbam.

Mnogim jadralcem to ni všeč in se kar zmrdujejo ob pogledu na različne krmne nosilce. Toda drugače ne gre. Tudi sam sem za mojo rešitev prejel nekaj medvrstičnih vprašanj, ki pa so zamrla takrat, ko sem lahko sredi ničesar in peklenske vročine kadar koli iz hladilnika ponudil ledeno pivo ali pa zamrznil višek ulova rib, brez da bi razmišljal o oskrbi z elektriko.

Da gre trend v to smer, kažejo tudi nekatere konstrukcijske rešitve sodobnih (poskusnih) plovil, ki imajo že serijsko oblikovane krmne dele nadgradnje tako, da je tam že pripravljen prostor za sončne celice (kakor na primer plovilo Greenline). Sam pričakujem, da bo teh rešitev vse več in ne bodo samo uporabne, ampak tudi estetske. Kakor smo se pred 20 leti posmehovali zložljivim tendam, ki so prihajale z ameriške celine (da gre za „pomehkužene jadralce“) in so sedaj postale del obvezne opreme, tako bo prej ali slej v prihodnosti bil na krmi umeščen poseben nosilec za sončne celice. Na primer ena od rešitev je ta, da se na krmi naredi poseben „roll bar“, ki je hkrati nosilec tračnice škote glavnega jadra in tudi nosilec sončnih celic. Sem in tja se že vidijo takšne rešitve, pa tudi sam sem se odločil za to pri novi jadrnici.

          

Akumulatorji

Neposredno s tem je povezana hramba elektrike. Če želimo biti neodvisni, moramo načrtovati dovolj veliko zalogo elektrike v akumulatorjih, torej dovolj veliko zmogljivost. Osebno se čudim, ko sem in tja iz prospektov nekaterih novih jadrnic berem skoraj nemogoče podatke o zmogljivostih akumulatorjev. Da ima skoraj 12 m dolga jadrnica samo 90 Ah za servisni akumulator? Najmanj, kar je potrebno, mora biti zmogljivost predvidena vsaj za tri dni porabe elektrike + rezerva. Torej je potrebno izračunati, koliko elektrike bi potrošili v mirovanju plovila in v primeru, da tri dni ni sonca (bolj redko, toda tudi realno). Torej: več porabnikov pomeni večjo potrošnjo in s tem potrebo po večji zalogi elektrike.