Oddaljeni in skrivnostni Markizini otoki

Oddaljeni in skrivnostni Markizini otoki

Val 148
AVTOR Marijan Slak
FOTO Marijan Slak in Alenka Šajn Slak

Južni Pacifik mi je od nekdaj pomenil del sveta z največ presežki: največji, najgloblji, najskrivnostnejši, najbolj oddaljen in še bi lahko našteval. Ne spomnim se več natančno, kdaj smo se odločili, da se podamo na ta konec sveta, spomnim pa se, da smo z družinskimi prijatelji že nekaj let sanjarili o potovanju na najbolj oddaljeno otočje na Zemlji – Markizine otoke. Francosko Polinezijo, kamor sodijo tudi Markizini otoki, sestavlja pet skupin otokov, ki se razprostirajo po Tihem oceanu na površini, veliki kot Evropa. Vsak od teh petih arhipelagov krasijo posebnosti flore, favne in kultura njihovih prebivalcev. Navdušeni smo bili nad zgodbami prijateljev, ki so pred leti obiskali te kraje in razlagali o ladji, ki predstavlja glavno vez prebivalcev Markizinih otokov s preostalim svetom. Osnovna naloga ladje Aranui 3 je namreč prevoz najrazličnejšega tovora domačinom, hkrati pa lahko sprejme na krov tudi peščico avanturam naklonjenih turistov. Potem ko sem prebral še nekaj knjig o tem delu sveta, nam je bilo jasno, da bomo naslednje poletne počitnice preživeli na ladji Aranui 3.

Tisti, ki ste vsaj malo avanturisti, bi se v ladjo zaljubili že na prvi pogled. Seveda je potrebno še enkrat poudariti, da Aranui ni klasična potniška križarka, kot so Brilliance of the Seas in podobne, ampak 386 čevljev dolg »cruise freighter«, ki na krov sprejme največ dvesto potnikov; osemdeset članov posadke in sto dvajset popotnikov. Vse kabine so klimatizirane in omogočajo štiri nivoje udobja: od skupnih ležišč do luksuznih kabin. Našim otrokom smo privoščili malo več udobja in smo jih namestili v eni od standardnih dvoležiščnih kabin, odrasli pa smo se pridružili skupini Francozov v sobi s skupnimi ležišči. Ladijska kuhinja z jedilnico, knjižnica, salon, pralnica z likalnico, fitnes soba, mala trgovina in bar je le nekaj skupnih prostorov, kjer smo lahko preživljali čas med plovbo. Seveda pa smo se lahko namakali tudi v bazenu. Potniški del se nahaja v zadnji četrtini ladje, medtem ko so prve tri četrtine namenjene razporejanju raznovrstnega tovora. Kapitan nam je povedal, da prevažajo vse mogoče: hrano, pohištvo, gradbeni material, avtomobile, celo helikopter. Posadko sestavljajo večinoma Markižani in Tahitijci, ki so neutrudno pretovarjali ladijske kontejnerje in pomagali nam potnikom, ko je bilo potrebno.

Na Aranui smo se vkrcali v Papeeteju (Tahiti), glavnem mestu Francoske Polinezije. Ko smo se s pomola vzpenjali po ladijski brvi na krov, smo bili zelo navdušeni nad sprejemom. Vsakemu potniku so ob prihodu okoli vratu obesili venček, spleten iz krasnih cvetov frangipanija, nato pa nas je na palubi okoli bazena čakala še dobrodošlica s hladnim punčem za odrasle in svežim ananasovim sokom za otroke. Medtem ko smo spoznavali sopotnike, se je Aranui že odlepil od pomola in naša dvotedenska plovba se je začela. Na desnem boku ladje sem nestrpno čakal rt Point Venus, na katerem je davnega leta 1769 slavni morjeplovec James Cook opazoval prehod Venere preko Sonca. Slabih sto let pozneje pa je oče znanega škotskega pisatelja in popotnika Roberta Luisa Stevensona na istem mestu postavil markantni svetilnik.

Bolj ko smo se oddaljevali od našega izhodišča, otoka Tahiti Nui, bolj je morje postajalo nemirno. Še pred večerom so se v premec zaganjali večmetrski valovi največjega oceana. Naslednje tri dni, razen med kratkim postankom na atolu Fakarava v otočju Tuamotu, nas je bičal močan veter, valovi pa so poskrbeli za neprijetno pozibavanje ladje. Ker smo mislili, da nam bodo jadralske izkušnje po Jadranu pomagale pri premagovanju morske bolezni, smo bili še bolj presenečeni, ko so se začeli kazati njeni prvi znaki. Zato smo pred večerjo vsi pridno pojedli po eno odrešilno tabletko.

Po skoraj tisoč miljah razburkanega morja smo le zagledali kopno. Pred nami se je v skrivnostnih meglicah in oblakih prikazal otok Nuku Hiva, administrativno središče in hkrati največji izmed Markizinih otokov. Po površini je le malo manjši od otoka Brača. Na obali mesteca Taiohae so nas že čakala terenska vozila, s katerimi so nas domačini popeljali na izlet po otoku, ki je poln globokih zalivov s strmimi in poraščenimi obalami. Ko smo se vozili po pobočjih in čez vrhove iz enega zaliva v drugega, sem se spomnil knjige Typee, ki sem jo bral pozimi. V njej mladi Herman Melville opisuje, kako sta s prijateljem zbežala z ameriške kitolovke in se čez iste vrhove podala v dolino Taipivai, naravnost med pleme kanibalov. Teh na otoku seveda ni več, morali pa smo se opremiti za boj proti malim, skoraj nevidnim insektom, podobnim muhi, ki jim domačini rečejo »nono«. Domačini so na njihove pike imuni, nam turistom pa piki povzročajo nekajdnevno močno srbečico. Zato smo že v Papeeteju nakupili močne »repelente« in jih pred izkrcanjem na obalo dobro razpršili po golih delih telesa. Kljub vročini smo si nadeli dolge hlače in srajce z dolgimi rokavi. Saj veste, za vsak primer.

Na začetku smo s temi malimi nepridipravi imeli veliko opravka. Na vsakem večernem srečanju v salonu je bilo glavno vprašanje: »Ali so na otoku tudi nono muhe?« Kmalu smo ugotovili, da nonoti bivajo le na Nuku Hivi in še na nekaterih delih drugih otokov in da nam ne bi bilo potrebno toliko skrbeti. Naslednje dni smo se veliko bolj sproščeno sprehajali po čudoviti naravi.

Med polurno vožnjo na drugo stran otoka smo kar naprej prosili našo taksistko, da nam ustavlja na krasnih razglednih točkah. Imeli smo srečo, saj se je tropski dež vlil šele potem, ko smo že prispeli do simpatične restavracije Chez Yvonne. Tu nas je čakalo odlično kosilo. Njihova specialiteta je meso in zelenjava, pripravljena v tako imenovani zemeljski peči, ki jo imenujejo umu. Po kosilu se je v restavraciji spontano razvila prav prijetna zabava ob glasbi domačinov. Popoldne je hitro minilo in čas nas je že zelo priganjal. Ker kapitan ne mara zamud posadke in potnikov, smo se morali hitro nagnesti v džipe in se čez hrib vrniti na ladjo.